Albanija se v zadnjem času večkrat omenja kot počitniška destinacija in ker tam še nismo, bili je bila naša odločitev lahka. Ker nas pot lahko vodi preko Sarajeva, smo se seveda en dan prepustili okusom Baščaršije, si ogledali Mostarski most, Dubrovnik in se kopali v črnogorskem morju.
Prvi stik z Albanijo je pozitiven, saj čakamo na meji manj kot na mejah do sedaj. Že prej izbrani kamp ob Skadarskem jezeru nas pričaka tak, kot je na slikah – lepo urejen. Odpravimo se na iskanje mostu, a nam vzame več časa, kot smo predvidevali, zato gremo na nočni sprehod po mestu Skadar in seveda na sladoled.
Naslednji dan se ponovno odpravimo do mostu Ura e Mesit, ki je pravi dragulj turških graditeljev. Sicer je struga reke suha, a to ne zmanjša lepote mostu. V bližini iščemo šeutrdbo Kalea Drisht in se povzpnemo do vasice s nekaj hišami, ki so bile videti zapuščene. Srečamo enega domačina, ki nas ogleduje in povabi na pijačo. Ponudi mi Raki. Ime je znano in tudi občutek je znan, uu, le peče bolj. Ob tem nam razkaže svoje domovanje oziroma sobo – preprosto ognjišče, nekaj zaprašenih polic, barski zid in seveda ne manjka puška prislonjena na zid. Otroke povabi, da se gredo kopat v bazen. A se izkaže, da je “bazen” nekakšen vodnjak, kjer verjetno napaja živino. Pogovarjamo se v treh jezikih in veliko kažemo z rokami. Na koncu nam zapoje še nekaj srbskih turbo folk pesmi. Odpelje nas tudi na obiske njegovega (edinega) soseda čebelarja. In kakšen avto ima parkiran zunaj – ja mercedesa seveda.
Pogledamo si grad Rozafa v Skadru, ki bdi nad mestom. Srednjeveška utrdba je ohranjena, v notranjosti pa le manjša zbirka. Ogledamo si ju tudi zaradi vročine zunaj.
Vročina nas utrudi, zato se odpravimo nazaj, vmes pa se ustavimo (ja normalo – kar v krožišču) in kupimo sadje ter se okrepčamo v gostilni blizu kampa. Preostanek dneva uživamo v toplem jezeru.
Naslednji dan želimo s trajektom po reki Komani, a na žalost nimajo prostega mesta za naš kombi. Zato se odpravimo v dolino Teth, ki leži v Prokletijah. V vodiču preberemo, da je del ceste asfaltiran in se lahko pride z vozilom v dolino. No, na prvem delu poti do prelaza je cesta kar znosna, nato pa JUHUHU.
Za 10 km pot smo porabili debelo uro. No, ker ni prometa, se na ozki poti ustavimo, naberemo slastne gozdne jagode in si ogledamo slap. Ko prispemo v dolino, nas pričakajo hiše, kjer oddajajo sobe, in povsod ponujajo WiFi. Sprehodimo se do cerkvice in vidimo stolp, kamor so se zatekli moški pred krvnim maščevanjem. Ta običaj je še vedno živ, čeprav so ga v preteklosti prepovedali. Ker so se pravila prenašala iz roda, je zaradi velike vmesna pavze sedaj brez pravega reda in se ne ve točno, kdaj ga je konec. Da so ti predeli zelo težko dostopni pove tudi dejstvo, da se Turki niso trudili zasesti dolino.
Odpravimo se proti kampu Albanija v kraju Barbullush, za katerega skrbi nizozemska družina. Čeprav je kamp sredi vasi, je urejen in čist, družbo pa nam delajo kokoši. Kopanje v bazenu zvečer in zjutraj nam da novih moči.
Pot nadaljujemo proti kraju Kruje, kjer si ogledamo grad. Kasneje zvemo, da je tod center mafije, kar ni opaziti v vsakdanjem življenju. V novem gradu zvemo nekaj več o zgodovini Albanije in življenju Skenredbeua, ki je vodil upor proti Turkom. Kot se izkaže je to ena večjih atrakcij Albanije, saj nas na vsakem koraku pričakajo trgovinice s spominki.
Pot nas naprej vodi v prestolnico Tirano, kjer s težavo najdemo rezerviran hotel. Ugotovimo, da so ulice in hišne številke hm, milo rečeno neurejene, saj telefon vztrajno ponavlja, da smo na cilju. Oglasim se kar v trgovini ponudnika telefonije, kjer mi prijazna prodajalka posodi svoj telefon, da najdem pravo lokacijo. Na poti do tja se ponovno izgubimo. Obisk nepremičninske agencije obradi sadove, saj me prijazno pospremijo do lokacije in se opravičujejo, da so ulice res tako-tako. Za ograjo hotela nas čaka parkirno mesto, v hotelu pa dve urejeni sobi – taki in za toliko, kot smo se predhodno dogovorili. Pri večernem sprehodu do glavnega trga najdemo spomenik vzhodnemu bloku (bunker, tunel in berlinski zid), zanimiv prometni znak in (neuporabno) piramido, ki jo je oblikovala hčerka Enverja Hođe.
Trg je ogromen in poln življenja. Seveda brez kipa Skenderbeua ne gre, zanimiva pa je mošeja, v kateri so redke slike na katerih so upodobljene zgradbe, kar ni ravno običajno v islamu. Seveda obvezen sladoled (4,5 Eur za 12 kepic) in spanje.
Naslednji dan si ogledamo grad Petrela v bližini Tirane in se odpravimo proti morju proti mestu Durres (Drač). Staro mestno obzidje varuje enega večjih rimskih amfiteatrov, v bližini se je odvijala bitka med Cezarjem in Pompejem. Največje pristanišče nas ne prepriča, zato se odpravimo nazaj v notranjost.
Proti Beratu temperatura naraste na 37o C. Najprej se odpravimo do utrdbe, ki se razteza na 10 hektarih , kjer še vedno domuje 100 družin. Pretežno živijo od turizma. Ogledamo si utrdbo in ker je res velika zato najamemo ponujenega vodiča, živečega v utrdbi, ki nam pove veliko zanimivosti. Na vrhu v gostilni samo Slovenska in Albanska zastava! Po ogledu starega dela mesta spodaj, se ponovno odpravimo proti obali.
Med iskanjem kampa pridemo do grških izkopanin Apolonia s cerkvico sv. Marije. Vprašamo za kamp, pa nam lastnik gostilne dovoli postaviti šotor kar sredi izkopanin. Naslednji dan jih raziščemo in štejemo želve, ki nas spremljajo. Na vrhu hriba najdemo tudi ogromne bunkerje.
Pot nas naprej vodi po cesti ob obali. Najprej zelo turistični in brezosebni Vlore. Obala je lepa, ljudi kar veliko, zato se malce ustavimo. Vendar se tudi zaradi grozečih oblakov odpeljemo naprej. Najprej se dvignemo in se vozimo skozi nacionalni park Llogara, kjer je veliko starih borovcev. Na vrhu prelaza se nam odpre čudovit razgled na morje.
Spustimo se do Jonskega morja, malce preiščemo zalive in vsi so prekrasni. Ker so oblaki še tu, se odločimo in rezerviramo hotel v kraju Himare. Naslednja dva dni uživamo v kampu Livadh nedaleč stran. Čista obala, manjši kamenčki, voda prekrasna, cena smešna ( 20 EUR za 2 noči)!
Pot nas vodi mimo Sarandeja do Ksamila. Najprej si ogledamo bližnje grško-rimsko mesto Butrint. Sprehod je prijeten, saj je na polotoku dovolj dreves. Ohranjene stavbe pričarajo magičnost in mogočnost naselbine.
Kasneje uživamo na prelepih mivka plažah. V kraju je veliko lokalov, urejenih plaž, turistov. Ker je Krf samo lučaj stran se odločimo, da ga obiščemo. Najprej pa moramo s splavom prečkati jezero in manj kot 2 urah smo v Igoumenitsi na trajektu (84 EUR povratna).
Pristanemo v kraju Corfu (Krf) in se sprehodimo po zares lepem mestu. Mesto ima poleg lepote poseben pozitiven utrip, seveda obiščemo tudi očarljivo cerkvico Vlacherna.
Začnemo iskati kamp, kar pa ni tako lahko na Krfu. Najprej se odpravimo proti severu in ugotovimo, da je otok zelo gorat. Najdemo kamp v bližini Sidarija, ki na žalost ni ob obali in se odpravimo nekaj pojest in na ogled nekaj najznamenitejši plaž.
Naslednje jutro se podamo do Paleokastritsa, kjer najamemo motorni čoln in se cel dan kopamo na različnih plažah. Kristalno čisto morje in sonce nam napolnita baterije.
Naslednji dan se odpravimo proti jugu na peščeno plažo Halikounas, kjer moraš hoditi 100m da je voda globoka in nato nazaj na celino. Prespimo v kampu blizu Igumenitse in zjutraj odrinemo v Albanijo. Na grški meji nas vprašajo kam gremo in odgovor “Albanija” je zadostoval. Mimo Sarande se odpravimo proti Blue Eye, izvir s prekrasno mrzlo vodo, kjer smo se upali celo do kolen v vodo.
Gjirokaster s svojimi lepimi hišami in trdnjava z vojaškim in krajevnim muzejem je naša naslednja točka. Tank, letalo, topovi pa tudi ostalo orožje ter ponovno malce zgodovine okolja (čeprav bolj v Albanščini) je vredno ogleda. V vročini parkiramo na terasi pod trdnjavo (manj kot 1EUR) in ko se vrnemo je bil avto opran in lepo shlajen. Lačni se odpravimo v novi del mesta, kjer najdemo kebab, tortice in sladoled. Otroci so skoraj počili od hrane, za kar plačamo 18 EUR.
Nadaljujemo proti kampu, ki ga najdemo na netu. Vozimo se ob reki in opazimo veliko kopalcev. Zunaj vročina 38o C, kar izkusimo, ko si ogledamo viseči most. Pred nami se pripravlja nevihta. Opazimo znak za “Spa”, kar seveda moramo videti. Burimet termale, no ja, to niso terme, ko jih poznamo, a prelep turški most in kamniti bazeni, kjer sta voda in blato seveda zdravilni, imajo svoj čar.
Pridemo v bolj hriboviti del, cesta se dviguje in postane res slaba, zato do kampa za 60 km porabimo uro in pol. Kamp je enostaven z vsem potrebnim, težava je edino elektrika, ker imajo samo kamp priključke. Noč je bila prijetno hladna. Na poti opazimo znak za Kamnik – hm saj nismo v Sloveniji. Pokrajina brzi mimo nas, ni prav veliko krajev. V bližini kraja Korca obiščemo eno večjih arheoloških nahajališč Tuma e Kamenices. Gospa, ki prihiti in nam odpre, je verjetno kar vesela, da smo prišli, saj dekleta dobijo vrtnice. V Korci se sprehodimo po mestu in tržnici, kjer prodajajo od šamponov do olivnega olja. Začnemo z iskanjem Ilirske grobnice, ki je na hribu zares odročno in neoznačeno. Samo slutili smo lahko, kaj vse je še skrito pod zemljo v hribu.
V dolini je avto potreben pranja in odločimo se za “klasični” Lavazh, kjer dva fanta in oče priskočijo k avtu in ga začnejo prati. ko jim dam 5 Eurov kar ne nehajo in ga zglancajo do suhega. Prečkanje meje z Makedonijo je potekalo hitro in brez težav, je pa bilo v bližini veliko bunkerjev.
Za iskanje prenočišča na Ohridu uberemo drugačno taktiko in se odpeljemo na glavno ulico proti jezeru in takoj nas ustavi “ponudnik”. Seveda hvali svoje zmogljivosti, ostali pa kako imajo oni lepo… Ogledamo si apartma, ki se izkaže za neprimerenega. Po prihodu nazaj ista taktika, nova izbira: lokacija super, apartma super, za ceno pa smo že takoj dogovorili. Lačni si skuhamo večerjo in se zvečer odpravimo na potepanje po mestu. Po obveznem nakupovanju biserov in srebrnine ter seveda sladoleda se utrujeni zvrnemo v postelje. Naslednji dan se odpravimo na bližnjo plažo, kjer se naužijemo jezerske vode in sonca.
Popoldan si ogledamo znamenitosti Ohrida in vsi uživamo v dolgotrajenem potepanju. Cerkve, stavbe in celo amfiteater metu pričarajo starodavni pridih. Pri jezeru smo ponovno v centru dogajanja, kjer so trume turistov. Zjutraj obvezno tankanje, saj je gorivo zares poceni. Ogledamo si tudi samostan Neum in se še zadnjič namočimo v jezeru.
Ponovno vstopimo v Albanijo in se odpravimo proti Tirani. Vmes se ustavimo in si pri 37oC ogledamo prelep most Ura e Mirake, ki ga komaj najdemo, čeprav je viden že od daleč. V Tirani si ogledamo muzej Bunk Art 2, ki se razteza v tunelih pod mestom. Tu si je prejšnji režim ustvaril zaklonišča. V muzeju so prikazani dokumenti iz prejšnjega sistema, ki jih zaradi velike količine in prehitrega razvoja dogodkov niso uspeli uničiti, tako kot pri nas. Poleg tega so prikazane tehnike vohunjenja, razni zapisi,… Otroci so verjetno prvič zaslutili, kakšni časi so bili v bližnji preteklosti. Še skok do kampa pri Skadarskem jezeru in čaka nas samo še pot domov.
Na poti domov preskočimo Črno goro in po (ponovno) čakanju na Hrvaški meji (2 uri na 38oC), si ogledamo Split, prespimo v Kaštelu, se naplavamo še v Jadranu in odbrzimo domov.
Pod črto
Prevoženih 4.000 km v 21 dneh
Prečkanje 14x državne meje in razen Hrvaške (v katerikoli smeri) ni omembe vrednega čakanja
Prijazni na vseh korakih
Prelepo morje in obala
Hrana okusna (Balkan!)
Presenetljivo čisti WC-ji
beautiful guys
very nice trip.