Najstarejše kraljevo mesto Fes je razdeljeno na dva dela: francoski predel na JZ (ville nouvelle) in medino na JV, ki jo sestavljata novi del (Fes el Jedid) in stari del (Fes el Bali), kjer nas je čakala “naša” čudovita palača družine Mokri.
Razcvet mesta se je začel pod vladavino Moulaya Idrissa II. v začetku 9. stoletja, zlato obdobje pa je doživel pod vladavino Merenidov v 13. stoletju, ki so ob stari medini zgradili masivni kraljevi predel – Fes el Jedid. Po koncu njihove vladavine je bil Fes bolj na obrobju, dokler ni prišel pod zaščito UNESC-a. A dovolj zgodovine, lahko si jo preberete v vsakem turističnem vodniku… spodaj si lahko preberete, kaj vse se nam je pripetilo v tem starodavnem mestu.
Malo pred mestom nas je pri semaforju ogovoril Maročan na motorju, ki nas je prijazno hotel popeljati do našega cilja. Zahvalili smo se za njegovo pomoč, saj ga nismo potrebovali. Imeli smo Garmina. Možak se ni dal prepričati, vztrajno nam je sledil in odnehal šele potem, ko se nam je pridružil drug domačin. Takrat smo bili še naivni in nismo vedeli, da se za to prijaznostjo skriva njegov zaslužek. Nič ne rečem, zelo so prijazni in vztrajni in naredijo tisto, kar obljubijo – a za svojo uslugo zahtevajo plačilo. Velja previdnost – za ceno in storitev se je potrebno dogovoriti že vnaprej. Torej naš Garmin nas je skorajda pripeljal do vhoda v palačo, a ker je zgradba že v medini, se nismo upali zaplezati v izredno ozkih ulicah in smo našega gostitelja počakali pred vhodom v stari del mesta. Po nastanitvi in kratkem počitku so nas prazni želodčki zvabili na plan. Po ozkih in zavitih ulicah smo hodili do vrat Bab Boujeloud, kjer nas je zgovorni domačin zvabil v restavracijo s pogledom na ta krasna modra vrata. Na eni strani so modra – barva Fesa, na drugi zelena – barva islama.Tu smo si privoščili okusno maroško juho, tadžin, nabodala s pomfrijem, špagete z omako, zraven smo dobili tudi okusno fižolovo omako. Za poobedek pa še zelo sladka maroška sladica in nekaj kosov lubenice.
Naslednji dan smo se odpravili raziskovat staro mestno jedro za mogočnim obzidjem, kjer se nam je za vodiča prijazno in vztrajno ponujalo veliko domačinov. Na koncu smo se odločili za dvanajstletno deklico Ajo, ki nas je mimo številnih prodajalcev vodila po skrivnostnem labirintu ozkih in zavitih uličic medine. Najprej smo se po ozkih stopnicah trgovine z usnjenimi izdelki prebili na vrh terase, kjer se nam je odprl pogled na usnjarno Sidi Mousa, ki jo tesno obkrožajo stare stavbe. V številnih bazenčkih obdelujejo, mehčajo in barvajo usnje po tradicionalnih postopkih in, kot nam je zatrdil vodič po usnjarni, brez kemikalij. Pri delu si pomagajo z iztrebki belih golobov (razkužilo), za barvanje pa uporabijo indigo in žafran. Za delavce prav klavrni delovni pogoji, saj cele dneve preživijo v nemogočih razmerah. Močan smrad, ki nastane ob predelavi, smo ublažili z listi mete pred nosovi. Dobili smo jih v trgovini preden smo se povzpeli proti vrhu. Edini izhod je spet nazaj skozi trgovino, kjer ti prijazno ponudijo raznovrstne usnjene izdelke in marsikoga premamijo v nakup. Usnje iz Fesa je že stoletja med najbolj cenjenimi na svetu. Seveda tudi vodič zahteva svoj davek…
Aja nas je pripeljala tudi do vhoda v svetišče Zaouia Moulay Idriss II, v katerega smo le poškilili, saj vanj (kot v večino svetišč ali mošej v Maroku) vstop nemuslimanom ni dovoljen. Potem smo se z minimalnim plačilom od nje poslovili. Popoldan smo se bolj samozavestno opravili na raziskovanje znamenitosti in prijazno zavračali ponudbe vodičev. Znajti v prepletenem sistemu ozkih ulic ni bilo lahko, kajti medina je ogromna in ob nenehnem zavijanju počasi izgubiš orientacijo. A smo le našli mederso Bou Inania, ki je islamska izobraževalna ustanova (medersa = prostor za učenje). Njeno notranjost krasijo izjemni detalji, izrezljali iz lesa ali kamna. Pravijo, da je to izreden arhitekturni primerek iz časa Marinidov. Nasproti nje je Dar al-Magana, posebna ura katere pomen še raziskujejo. Nameščena je n avrhu hiše znane kot “Čarovnikova hiša”. Je pa sicer v Fesu najstarejša univerza na svetu (Univerza Kairaouine), katere del je tudi Bou Inania.
Potem smo najeli “Grand taxi”, v katerem se lahko pelje 5 oseb. Voznik taksija in vodič sta nas mimo ogromnega židovskega pokopališča odpeljala na hrib do razvalin starodavnih merenidskih grobnic in trdnjave iz 16. stoletja, kjer se odpre čudovit razgled na Fes. O grobnicah ni znano veliko le, da izvirajo iz 14. stoletja, ko so vladali Merinidi. Sledil je ogled lončarske delavnice nekje v Fesu, ki se je seveda končal v njihovi prodajalni prekrasnih izdelkov. Popeljala sta nas še mimo kraljeve palače nazaj do postajališča taksijev. Seveda je vsak zahteval plačilo za svoje delom voznik in vodič… takole te hitro prijazno “oberejo”. Seveda pa smo naredili začetniško napako – nismo se vnaprej zmenili za ceno…
Po kosilu v eni izmed restavracij izven medine, smo se po počitku v naši palači še zadnjič potepali po čarobnih ozkih ulicah medine in tržnicah, kjer smo si bolj podrobno ogledovali njihovo ponudbo in si žejo gasili s sveže stisnjenim pomarančnim sokom… (stisnili so ga pred nami, tudi ko smo prosili za 1,5 litra okusnega soka). Ja, vroče pa nam je bilo, zelo… zelo… bolj pili smo kot jedli…
Po zajtrku, ki so nam ga vsako jutro pripravili v palači (maroške palačinke, kruh, maslo, marelična marmelada in maroški čaj), smo se poslovili od naše prekrasne palače in naših gostiteljev in se odpeljali proti Meknešu.
Fes nas je očaral in če se nam ne bi tako “mudilo” naprej po Maroku, bi ga zagotovo ostali v “naši” palači in raziskovali mesto: Borj Nord z muzejem orožja, muzej obrtni in umetnosti Batha, trg Nejjarine s fontano, in velik neraziskani del medine in novega mesta…