Jordanija – potovanje med puščavo, morjem in mozaiki

Amman – prvi vtisi in raziskovanje mesta

Letos smo si potovanje v Jordanijo izmislili skoraj mimogrede. Mami niso odobrili daljšega dopusta, zato smo morali poiskati nekaj bližje – in ker so se pojavile ugodne letalske karte iz Budimpešte, se je odločitev hitro utrdila. Prvič smo šli na pot brez našega kombija, tokrat z letalom.
Po mirnem letu smo pristali v Ammanu, kjer nas je že pričakal prvi preizkus potrpežljivosti – prevzem avtomobila. Na rezervaciji je sicer pisalo “vozilo za šest oseb”, toda ob pogledu na majhno Kio se nam je zazdelo, da bi moral biti v paketu priložen še kak zložljiv otrok. Po nekaj razlagi in preverjanju dokumentov je mož z nasmehom le priznal, da se “tole res ne bo šlo”, in obljubil menjavo naslednji dan. Zdaj pa – naprej proti mestu.
Lastnik apartmaja Over Theater nas je že čakal in nas po telefonu usmerjal skozi večerno gnečo. Amman ponoči utripa s toplimi lučmi in hrupom ulice, polne avtomobilov, ki trobijo, kot bi jim življenje viselo na nitki. Na koncu smo le našli pravo ulico in prijaznega domačina, ki nas je pričakal z nasmehom. Stanovanje samo po sebi ni bilo nič posebnega, razgled pa je bil neverjeten – pod nami se je razprostiralo rimsko gledališče, osvetljeno z reflektorji, kot bi se ravno pripravljalo na predstavo.

Prvi sprehod po mestu

Zjutraj smo se odpravili raziskovat mesto. Prva postaja je bilo rimsko gledališče – ogromno (6.000 gledalcev), lepo ohranjeno, z veličastnimi stopnicami in dvema manjšima muzejema, ki sta nas presenetila s skrbno urejeno zbirko. V bližini smo našli še en manjši amfiteater (500 gledalcev), potem pa nas je pot vodila skozi ulice polne trgovin, kjer prodajalci ne kričijo, ampak le prijazno povabijo z nasmehom.
Sredi mesta smo naleteli na eno najstarejših zgradb v Ammanu – Duke’s Diwan, iz leta 1924. Majhna, a očarljiva hiša s starim pohištvom in fotografijami iz časa, ko je bil Amman še vas sredi hribov. Na ulici pred hišo so stiskali svež pomarančni sok, ki je v tisti vročini teknil bolje kot karkoli drugega.
Kupili smo še dve SIM kartici (15 evrov skupaj, pravi luksuz, ker nam je zadostovalo za vseh 14 dni) in se odpravili proti mošeji kralja Abdulaha I. Pot navzgor nas je precej utrudila – Amman je resnično mesto hribov, kjer vsaka ravnina pomeni počitek.
Pred obiskom mošeje smo se ustavili v Gallery of Fine Arts. Galerija je bila pravo presenečenje – prostor je klimatiziran, kar je v vročem mestu pravi raj, in nas je takoj očarala s svojimi slikami in skulpturami sodobnih jordanskih umetnikov. Ob ogledu smo se sprehajali med različnimi obdobji, od modernih interpretacij arabskih motivov do abstraktnih del. Otroci so bili še posebej navdušeni nad interaktivnimi eksponati, ki so jih lahko raziskovali z dotikom in premikanjem, kar je dodalo prijetno igrivost obiskom. Galerija je tako postala prijetno zavetje pred vročino mesta in odlična priprava na veličastno mošejo, ki nas je čakala naprej.

Naslednji dan smo se odpravili na prvi potep po mestu in si najprej ogledali gledališče, ki je sestavljeno iz večjega (6.000 gledalcev) manjšega (500) dela ter ostankov stebrov ob poti. Nismo izpustili niti muzeja, ki je v sklopu večjega gledališča. Odrinemo naprej in se spustimo v vrvež mesta, ki z avtomobili in trgovinami natrpanimi ulicami prikaže vse svoje čare. Seveda nas ogovarjajo trgovci, a so za razliko maroških manj vsiljivi. Ogledamo si najstarejšo zgradbo v mestu iz leta 1924 (Duke’s Diwan), se okrepčamo s sveže stisnjenim pomarančnim sokom in najdemo mobilnega operaterja. Tu kupimo dve kartici, skupaj za 15€, kar nam je zadostovalo za vseh 14 dni (tako interneta kot pogovorov). Po vročem mestu se vzpenjamo proti  glavni mošeji – nismo si predstavljali, da ima mesto tako strme vzpone. Prej se ustavimo v Gallery of Fine Arts, kjer smo si ogledali slike in skulpture iz obdobja moderne jordanske umetnosti. No, pa tudi prijetno je bilo v notranjosti, ker je galerija klimatizirana …

Le še kratek sprehod po ulicah Ammana in že stojimo pred mošejo kralja Abdulaha I., ki nas navduši že ob prvem pogledu. Preden lahko vstopimo, nas primerno oblečejo – dolge obleke in šali so obvezni, a vse je urejeno prijazno in brez zadržkov. To je pravzaprav edina mošeja v Jordaniji, kamor lahko vstopijo tudi neverniki, kar jo naredi še posebej privlačno za turiste. Zgradil jo je prejšnji kralj Hussein v spomin na svojega dedka, in že sama zunanjost deluje izjemno impozantno: beli stebri, elegantni loki in modro okrašena kupola ustvarjajo občutek veličastnosti in spoštovanja. Mi se sicer dedkov spominjamo na drugačen način, če pa si kralj, pa seveda nimaš težav z resursi .
Ko stopimo noter, nas prostor dobesedno prevzame – vanj se lahko namesti kar 10.000 ljudi, in občutek prostornosti je neverjeten. Za trenutek se usedemo na mehko rdečo preprogo z modrim vzorcem in preprosto uživamo v miru, ki ga ponuja mošeja. Pogled navzgor razkriva ogromno kupolo, okrašeno z modrimi mozaiki, ki ujamejo svetlobo s številnih vitražnih oken ob obodu. Na sredini kraljuje masiven lestenec, ki osvetljuje notranjost in poudari prefinjenost arhitekture.
V spodnjih prostorih mošeje se nahaja tudi majhna trgovina, kjer prispevki obiskovalcev pomagajo pri vzdrževanju mošeje. Ob prijazni ponudbi čaja nam skrbniki na kratko predstavijo zgodovino mošeje in z veseljem odgovarjajo na vsa naša vprašanja. Ob vsem tem občutimo spoštovanje do kulture in tradicije, obenem pa je vzdušje prijazno in odprto. Mošeja ni le verski objekt – je tudi prostor, kjer se srečata zgodovina in sodobnost, umetnost in duhovnost, ter kjer vsak obiskovalec lahko začuti veličastnost arabskega sveta.

Ker smo začutili lakoto po dolgem ogledu mesta, se z dvema taksijema odpeljemo proti znani restavraciji Hašem v samem centru Ammana. Že ob vstopu začutimo živahno vzdušje – vonj po sveže pečenem kruhu in začimbah nas takoj pozdravi. Natakar nas prijazno usmeri k mizi in kmalu pred nas postavi štiri skledice z raznovrstnimi humusi, hrustljave falafle in goro mehkih kruhov. Za trenutek se začudeno pogledamo – ali je to vse? Kmalu nam postane jasno, da je prav to glavna jed, in čeprav smo sprva dvomili, se kmalu vsi najemo do sitega. Okusi so izvrstni, preprosti, a hkrati tako polni arom, da si želimo še več.
Na poti nazaj do apartmaja se prepustimo vrvežu ulice. Promet, trgovine, živahni ljudje – vse skupaj daje mestu poseben čar. Ob poti kupimo še nekaj svežega kruha, ki je v Jordaniji skoraj samoumevna dobrina, cenovno pa več kot ugodna, praktično zastonj. Prodajalci, ki so večinoma moški, so vešči angleškega jezika, kar nam močno olajša komunikacijo. Opazimo, da so domačini izjemno prijazni in komunikativni – nas prosijo za selfije, sprašujejo po imenih in nas dejansko vključijo v vsakdan njihovega mesta.
Zraven našega apartmaja stoji varovan objekt, kjer nas paznik povabi, da posedemo in uživamo v pogledu na center Ammana in veličastno rimsko gledališče. Prijazno nam pokaže nekaj osnovnih arabskih besed, pripoveduje zgodbe o mestu in kar naenkrat iznenadi otroke s svežim, opranim in hladnim grozdjem. Otroci se mu stežka uprejo – planejo in ga pozobajo v trenutku, zato jim prinese še več, da jih vsi zadovoljijo. V tem majhnem trenutku preproste prijaznosti začutimo toplino jordanskega gostoljubja in se še bolj povežemo z mestom, ki nas obdaja.

 

Naslednje jutro se zgodaj odpravimo z avtom po strmi poti, ki vodi proti vrhu mesta, do Citadele oziroma Rabath-Ammona, ki sega od neolitika pa vse do obdobja grške kulture. Pot nas popelje skozi zgodovino, saj sledimo sledem Philadelphie, kjer so v preteklosti živeli Nabatejci in so vladali Bizantinci, ter na koncu pride do območja sodobnega Ammana, ki je oblikovan skozi obdobje Umayidov in pozneje Otomanskega cesarstva.
Med raziskovanjem hitro ugotovimo, da je Amman eno najdlje poseljenih področij na svetu. Na vsakem koraku se prepletajo ostanki različnih obdobij – od starodavnih temeljev in templjev do bolj sodobnih struktur. Vsak objekt ima svojo zgodbo, ki jo skušamo dojeti in si jo zapomniti. Na vrhu hriba obiščemo muzej, kjer so shranjene izkopanine iz vseh teh obdobij. Tu se še posebej fascinirano sprehajamo med eksponati, ki pričajo o življenju ljudi skozi tisočletja, od vsakdanjih predmetov do pomembnih arhitekturnih ostankov.
Ob tem izvemo tudi zanimivost – da so se veljaki v preteklosti ločevali od navadnega ljudstva. Do gledališča niso hodili po glavnih ulicah, ampak so uporabljali skrite stopnic, tako da so se prikazali le v trenutku, ko je bilo to potrebno. To nam daje nov vpogled v družbeno ureditev tistega časa in nas še bolj prevzame misel, kako različni so bili svetovi pred več tisoč leti.

Odpravimo se proti Jordan muzeju, ki se nam je sprva malce skril. Ker nismo čisto prepričani, kje natančno je, povprašamo policaja na ulici. Z nasmehom nam v arabščini pokaže smer, hvala bogu pa tudi z gestami, tako da ga razumemo brez težav. Ko pridemo do plačljivega parkirišča, ugotovimo, da je polno, vendar nas prijazni paznik vseeno spusti. Pustimo mu ključ od avtomobila – ga bomo še imeli, ko se vrnemo?
Muzej nas popolnoma prevzame. Je neverjetno zanimiv in zagotovo ne smete ga izpustiti, če vas vsaj malo zanima Jordanija in njena zgodovina. Tu odkrijemo zgodbe, ki segajo od neolitika vse do sodobnosti – spoznamo življenje nomadov, Nabatejcev, arhitekturo, organiziranost družbe, vero in še mnogo skrivnostnih mozaikov ter starodavnih zvitkov ob Mrtvem morju. Vsak kotiček muzeja nam ponuja nov vpogled v to bogato dediščino.
Zelo prijetno presenečenje nas čaka v zgornjem nadstropju, ki je namenjeno otrokom, a očitno je zanimivo tudi za nas “večje”. Interaktivni hologrami, slike in različni prikazi zgodovine nas vabijo, da jih raziskujemo, preizkušamo in se učimo na zabaven način. Otroci so navdušeni, mi pa uživamo ob njihovem raziskovanju in hkrati spoznavanju izjemnega kulturnega bogastva Jordanije.

Na parkirišču nas naš avto še vedno čaka, paznik pa se ne želi ukvarjati s plačilom – očitno smo dobrodošli turisti in to jasno občutimo. Po kratkem dogovarjanju se usedemo vanj in se počasi zapeljemo iz mesta proti puščavskim gradovom. Ob poti nas premami vonj hrane, zato se ustavimo v majhni lokalni restavraciji. Tu si privoščimo nekaj prigrizkov – tokrat je na meniju pečeno meso, pripravljeno na več različnih načinov, okusno in ravno prav začinjeno, da si damo energijo za nadaljnjo pot.
Ko se vrnemo na cesto, nas ustavi policaj. Malo smo zmedeni, ker ne najdemo vseh papirjev, ki jih pričakuje, oziroma mu pokažemo nepomembne dokumente za najem vozila. Po nekaj trenutkih, ko vidi, da smo vendarle turisti in ni problema, nas prijazno spusti naprej.
Narava okoli nas se začne spreminjati. Zelene površine iz mesta izginjajo, pred nami je vedno bolj kamnita in puščavska pokrajina. Tudi prej ni bilo prav zeleno, a zdaj čutimo drugačno energijo – točno to, kar smo si želeli!
Ustavimo se pri prvem gradu, Qasr al-Kharanah. Temperatura je blizu 38 °C, pihlja vroč veter, zato hitro poiščemo senco v notranjosti. Grad je iz 8. stoletja in je nekoč služil kot zatočišče karavanam. V njem ni lastne vode, zato je verjetno bil bolj pomoč ob poti kot resna postojanka. Kljub temu je zelo dobro ohranjen, zato ga temeljito raziskujemo. Otroci tekajo po dvorišču, mi pa si ogledamo različne sobane, hodnike in stene, ki pričajo o bogati zgodovini tega kraja. Z veseljem mahamo drug drugemu preko dvorišča in uživamo v občutku, da smo se zares vrnili v čas preteklosti.

   

Naslednji postanek je Qasr Amra, grad iz podobnega obdobja kot prejšnji, a na žalost večinoma porušen. Kljub temu ga obiskujemo z navdušenjem, saj je na seznamu Unescove dediščine. Glavni razlog za to so čudovite freske, ki krasijo strop in stene. Otroci so navdušeni nad barvitimi prizori, ki prikazujejo življenje Umajadov, mi pa občudujemo podrobnosti, kot so lovske scene, plesalci in vsakdanje življenje ljudi tistega časa.
Zunaj je še del, kjer je viden vodni sistem – črpalke in kanali, s katerimi so zagotavljali vodo za hamman. Ob pogledu na to spoznamo, kako premišljeno so nekoč ljudje skrbeli za oskrbo z vodo v puščavskem okolju. Skupaj se sprehajamo po dvorišču, opazujemo razvaline in se skušamo zamisliti, kako je grad nekoč živel s svojo energijo in zvoki. Otroci tekajo med zidovi in hodniki, midva pa z ženo občudujeva arhitekturo in zgodovinske detajle, ki so preživeli stoletja.

 

Nadaljevali smo proti vzhodu in kmalu prispeli do Qasr al-Azraq, bolj znane kot Modra trdnjava. Zunaj izgleda skoraj črna, saj je zgrajena iz temnega balzata, kar ji daje skrivnosten in mogočen videz. Njena strateška lega, blizu oaze, je očitna že na prvi pogled. Otroci so navdušeni nad velikimi vhodnimi vrati, ki še vedno stojijo trdno in brez težav drsijo po svojih tečajih – en kos tehta približno dve toni, a se premika neverjetno lahko in brez škripanja.
Tu se spomnimo tudi na Lawrenca Arabskega, ki je nekoč uporabljal to trdnjavo kot oporišče, kar daje kraju še dodatno zgodovinsko dimenzijo. Po ogledu gradov se odpeljemo še malce proti vzhodu, predvsem zato, da ujamemo zanimive prometne table in pokrajino v objektiv.
Na poti nazaj proti Ammanu se ustavimo pri dveh zanimivih točkah: puščavskem hammanu al-Sarah in gradu Qasr al-Hallabat, ki nekako tvorita celoten kompleks. Grad je res velik in stoji na vzpetini, kar daje občutek nadvlade nad okolico. Skupaj z otroki smo se malce povzpeli po vseh stopnicah in hodnikih, raziskovali dvorišča in se prepustili zgodnje večernim temperaturam. Sonce je še vedno nežno grelo, veter pa je prinašal vonj puščave, kar je celotno izkušnjo naredilo prav posebno.

Ko se vrnemo v Amman, hitro najdemo naš hotel prek Airbnb-ja. Receptor je izjemno prijazen in nam ne le pokaže sobo, ampak nas tudi usmeri do lokalne slaščičarne Nasfeeseh Sweets, kjer smo se odločili poskusiti znamenito Kanafo. Otroci so že navdušeni nad barvami in dišavami, jaz pa komaj čakam, da okusim pravo specialiteto. Sladico prodajajo na težo, kar je zanju prav poseben način nakupa. Varnostnik pred trgovino nas prijazno pospremi, pomaga naročiti in nam medtem nekaj besed pojasni tudi v arabščini, kar dodaja izkušnji pravo lokalno noto.
Ko sladico dobimo, prodajalec nesebično doda še nekaj oreščkov – orehe in pistacije – skoraj kot posebno darilo za naše družinske brbončice. Otroci kar skačejo od veselja, ko poskusijo prve grižljaje, in kmalu ugotovimo, da je sladica res nekaj posebnega. Če ste ljubitelji gurmanskih doživetij, tega ne smete izpustiti – Kanafo tukaj ni le sladica, ampak prava doživetje okusa, barv in vonjav, ki nas še dolgo spremlja po ulicah Ammana.

Ko smo se odločili zamenjati avto, smo se odpravili na letališče, pripravljeni na hitro menjavo. A že ob prihodu doživimo pravi hladen tuš – avto bo res pripravljen ob 10:30 ampak šele zvečer, ne dopoldan, ko smo mi pričakovali. “Pi PiPi Piiiii Angleži!” se pridušim – res ne morejo uporabljati ure kot mi, navadneži? No, saj gremo naprej, ampak drugam, kot smo načrtovali.
Usmerimo se proti Madabi, mestu mozaikov, in že med vožnjo se čudimo barvam in vzdušju, ki nas obdaja. Najprej si ogledamo znameniti mozaik Palestine in Nilove delte iz 6. stoletja, kjer so grški napisi označevali 157 krajev. Original naj bi bil velik med 15 in 25 metri in širok 6 metrov, sestavljen iz neverjetnih dveh milijonov koščkov. Otroci so navdušeni nad detajli in barvami, jaz pa se ne morem načuditi spretnosti obrtnikov.
Celotna Madaba je pravzaprav mesto mozaikov, zato smo obisk nadaljevali z ogledom cerkve Obglavljenega Janeza Krstnika, kjer smo si ogledali zanimiv muzej, ki pripoveduje zgodbo o krstniku, in še delujoči vodnjak iz obdobja Moabitov, star od 13. do 4. stoletja pred našim štetjem. Da bi dobili celoten vtis mesta, smo se povzpeli še na zvonik in ga občudovali s ptičje perspektive – razgled na Madabo je bil enostavno čudovit.
Med sprehodom po ulicah nas je premamila lokalna ulična hrana, in skoraj smo si kosilo privoščili kar na ulici, obdanih z vonjem začimb in svežega pečenega kruha. Za zaključek smo obiskali še cerkev Apostolov, kjer smo se znova prepustili očarljivosti mozaikov in se z družino izgubili v zgodovini, ujete v barvitih kamenčkih.

Na poti proti gori Nebo smo se ustavili pri Mojzesovih izvirih, mestu, kjer je Mojzes udaril po skali in pritekla je voda. Vendar nas je pozdravilo pravo vroče poletno sonce, pihal je vroč veter, ki nas je takoj pošteno ogrel. Izviri v tem letnem času niso ravno bogati, voda okoli pa ni na pretek, a vseeno smo se ob njej za trenutek malce ohladili in občudovali majhno zelenje, ki ga je ustvarila.
Vrnemo se nazaj na glavno cesto in kmalu prispemo na goro Nebo, kjer naj bi Mojzes zagledal obljubljeno deželo. Legenda pravi, da je tu tudi pokopan in da je doživel neverjetnih 120 let. Razgled izpred cerkve je preprosto osupljiv – pogled seže od Mrtvega morja vse do Palestine in Izraela. Stojimo ob ograji in se prepustimo občutku, kako majhni smo v primerjavi z zgodovino, ki nas obdaja.
Po serpentinasti cesti se spuščamo v dolino, med vožnjo pa se čudimo naravi in kamnitim nanosom, ki spreminjajo barve glede na svetlobo. Temperatura se med spuščanjem dvigne iz 26°C na kar 39°C, zato smo še bolj veseli, ko se odpeljemo nazaj proti Ammanu. Med potjo hitro rezerviramo hotel, da bomo imeli kam priti po dolgem dnevu.
Pred spanjem si privoščimo še kratek potep po novem delu mesta in se ustavimo na čaju v “bljižnji” restavraciji. Malce izstopamo, saj v lokalu razen nas ni bilo drugih žensk ali otrok, a nas to ne moti – le dodalo je kanček posebnega doživetja. Zvečer se s sinom odpraviva po nov avto na letališče in tokrat gre vse brez težav. Vrneva se s Chevrolet Blazerjem, ki je občutno večji in udobnejši, kar je prijetna sprememba po komaj dovolj veliki Kii.

Naslednji postanek je Jerash, eno izmed najbolje ohranjenih rimskih mest na svetu. Že ob prihodu občutimo, da je nekaj posebnega – mesto je skoraj kot odprta knjiga zgodovine. Lokalne legende pravijo, da so domačini pustili starodavne stavbe in stebre pri miru, ker so se bali, da v njih prebivajo duhovi. Hvala bogu za to!
Vstopimo skozi Hadrijanov slavolok, ki nas takoj navda z občutkom veličine rimskega imperija. Sledi hipodrom, kjer so nekoč potekale dirke in predstave, nato pa se znajdemo na Forumu, kjer nam zastane dih.

Številni stebri so še vedno skoraj nedotaknjeni, templji in hiše pa pripovedujejo zgodbe o življenju pred več kot dvema tisočletjema.
Med sprehodom po glavni ulici občudujemo ornamente, vodnjake in cerkve. Otroci se navdušeno sprehajajo in vsak njihov pogled je poln začudenja nad veličino starodavnih stavb. Občutek, da smo del zgodovine, je neverjeten. Ustavimo se v severnem gledališču, posedemo in poslušamo glasbo dud, ki se po starodavnem obodu širi po prostoru. Otroci so tako razposajeni, da splezajo na zid nad odrom – seveda hitro dobijo kratko lekcijo o varnosti, a smeh in veselje sta nepozabna. No, seveda se naredimo turiste in mirno nadaljujemo z ogledom.

Po dolgem in izjemno zanimivem ogledu se odpravimo proti eni izmed najstarejših krščanskih cerkva v Rihabu. Na srečo naključni mimoidoči poznajo človeka, ki ima ključe od posestva, in nam omogočijo ogled. Razlaga je bolj praktična kot zgodovinska – pokaže nam, kako so posamezni prostori služili različnim funkcijam in kako je življenje potekalo v teh starodavnih prostorih. No bolj z rokami nam je razložil, za kaj so služili posamezni prostori. Pot nadaljujemo proti naslednjemu od mest Decapolisa, Abili. Ruševine so manjše, a še vedno fascinantne. Otroci takoj opazijo detajle in se sprašujejo, kako so ljudje tukaj živeli. Ko to zaključimo, se punci spomnita na mesto, ki se omenja v pravljici o Aladinu – Agraba. Resnična Agraba ni tako veličastna kot v pravljici, a kljub temu nas zabava iskanje znamenitosti in opazovanje mestnega (vaškega) življenja. Dejansko tu ni ničesar pametnega za videti, še table za kraj nam ni uspelo najti. Vseeno pa smo bili v tem zelo “znanem” mestu.
Tik pred mrakom prispemo v Umm Qais. Arheološki park je sicer zaprt, a vseeno najdemo način, da vstopimo in občudujemo Galilejsko jezero in Zahodni breg. Pogled na razgibano pokrajino, jezera in ruševine je preprosto osupljiv, kljub pozni uri pa je občutek, da smo ujeli delček zgodovine, nepozaben.
Kljub pozni uri se odločimo za vožnjo do Mrtvega morja in mimogrede najdemo apartma. Pred prihodom v hotel se ustavimo v trgovini, nakupimo nekaj malenkosti za zajtrk in vprašamo za kruh. Povedo nam, kje je pekarna, vmes nekaj požlubedrajo in evo, kruh na pultu. Razložijo nam, da je kruh darilo lastnika trgovine. Ta občutek gostoljubja in prijaznosti nas spremlja povsod.
 

Zjutraj smo že kmalu v kraju, kjer je bil Jezus krščen. Ker je na obmejnem območju, gremo do reke Jordan z avtobusom. Ogled je ekspresen, na srečo je pot vseskozi pokrita z juto. Reka Jordan je bolj rjav potok, saj so Izraelci zaprli 75% toka, da namakajo svoja polja. Seveda je topla, lahko skočiš vanjo in teoretično prideš v Izrael. Ne vem pa, če bi te tam lepo gledali. So kar skregani, čeprav Izraelci bolj z Jordanci, kot Jordanci z Izraelci.
Vrnemo se nazaj v hotel, pospravimo sobo. Receptor nam reče, da nas iščejo, ker nam pripada zajtrk: skute, humusi, kruh, čaj, kava… Če se vrnemo do 14h se lahko še stuširamo, “No problem my friend” pravi s širokim nasmehom.
Da smo na obmejnem območju ugotovimo na poti, saj nas ustavijo na kontrolni točki. Ah, saj ste turisti:prijazen “Welcome!”. Ko se odpravimo proti Mrtvemu morju, iščemo primeren prostor za kopanje. Sprva naletimo na bazenski kompleks z vstopnino 25 EUR na osebo, a to ni bilo to, kar smo želeli. Malce se peljemo nazaj in sledimo oznakam “Beach”. Prijazni fant nas sprejme, postavi mizo v majhni hišici iz jute, kjer se lahko udobno namestimo. In potem se zgodi – Mrtvo morje! Leži 430 metrov pod morsko gladino in občutek lebdenja je nenavaden, skoraj čuden. Fant nas navdušeno pokaže, kako se namaže s črnim zdravilnim blatom, ki naj bi blagodejno vplival na telo. Seveda namaže vseh šest, otroci kričijo od veselja in smeha, midva pa uživava v posebnosti trenutka. To je ena tistih izkušenj, ki se vtisnejo v spomin za vse življenje.

Ko se blato posuši, postanemo prava atrakcija – vsi črni od glave do pet, kot kakšna skupina spa-pustolovcev. A zabava hitro mine, ko se odločimo, da ga speremo v morju. V trenutku spoznamo, zakaj doma pravijo, naj paziš, da ti voda Mrtvega morja ne pride v oči. Že ob najmanjšem dotiku soli na obrazu nas začne peči in ščipati, dotik rok z ustnicami ali očmi pa je skoraj neznosen. Vsi v en glas kričimo “Au!” in se smejimo hkrati, ker drugače pač ne gre. Hitro pod tuš!
Tuš ima sicer toplo vodo — no, pravzaprav vročo kot čaj, saj se v tej vročini vse segreje samo od sebe. Po nekaj minutah se voda končno nekoliko ohladi in vsi skupaj zadovoljno speremo blato in sol. Kljub “pekočim” trenutkom se nasmejani strinjamo, da je bilo vredno – pravi spa v naravi, le s kančkom adrenalina.
Ves ta naravni wellness nas je stal ugodnih 25 JOD (cca 30 EUR), kar je več kot pošteno, sploh če pomisliš, da bi nas nekaj minut jahanja kamel, ki so “čisto slučajno” parkirane ob obali, stalo precej več.
Pot nato nadaljujemo proti jugu, ob obali Mrtvega morja. Pokrajina je neverjetno slikovita – goli skalni masivi, ki se dvigajo nad bleščečo gladino morja, vmes pa vijuga cesta, ki ponuja vedno nove razglede. Ustavimo se pri Mujib Reserve, znani naravni oazi z reko, ki se globoko zareže v sotesko. To je pravi raj za ljubitelje narave in adrenalina, saj ponuja kanjoning – toda le za pogumne, saj je dovoljen samo za odrasle (18+). Z zanimanjem pogledamo proti vhodu, a ob vročini, ki se je povzpela na 43 °C, se odločimo, da to pustimo za kdaj drugič.

Iz vroče puščave se cesta začne vzpenjati v zavojih in kmalu se znajdemo precej višje — v mestu Karak, kjer na skalnatem grebenu kraljuje eden najpomembnejših križarskih gradov na tem območju. Že od daleč deluje mogočno in skoraj neosvojljivo. Kamnite stene, stolpi in temni hodniki pričajo o burni preteklosti.
Ko stopimo skozi obzidje, si lahko skoraj predstavljamo šelestenje verig, zven mečev in ukaze vojakov. A zgodovina nas hitro opomni, da pogum in trdnjava nista vedno dovolj — zaradi nepremišljene poteze poveljnika, ki je napadel Saladinove odposlance, je sledil skoraj enoletni obleg in leta 1188 je Saladin grad zavzel. Kljub temu je Karak ohranil svojo strateško vlogo in postal eno ključnih oporišč takratne Sirije.
Zvečer se sprostimo in otroci predlagajo ogled filma Aladin. Seveda vsi skupaj komentiramo, da Agraba gotovo stoji prav tukaj — saj ima Karak vse: trdnjavo, puščavo in pravo pravljično vzdušje.
Ko iščemo prenočišče, ugotovimo, da je v mestu izbira sob precej skromna. Receptor nam pojasni: “V Karaku ni nič zanimivega.” Pogledamo ga nekoliko presenečeno — “Kaj pa grad?” — “Aja, saj res,” se nasmehne, “ja, grad pa imamo.”
Naslednje jutro se spustimo nazaj proti Mrtvemu morju. Pokrajina se iz gorskih pobočij spet spremeni v suho, kamnito planjavo. Na cesti naenkrat opazimo tablo »Sea Level«, komaj vidno ob robu ovinka. Ustavimo in posnamemo fotografijo — redkokje se namreč lahko tako dobesedno spustiš pod morsko gladino.

Ustavimo se v Lowest point on earth  muzeju, kjer si ogledamo nekaj izkopanin in si preberemo nekaj o življenju tod okoli. Malce višje si ogledamo še jamo Lot-a, Abrahamovega nečaka. Njegovi sinovi naj bi bili začetniki ljudstev Moabitov in Amonitov. Čeprav pridemo do nje malce prepoteni in ne moremo v jamo, smo nagrajeni s prelepim pogledom na dolino in Mrtvo morje. Mogoče so v jami zavitki o Sodomi in Gomori, kdo bi vedel. Vozimo se po Kraljevi cesti proti jugu in se konkretno dvignemo na 1.600 m. Planota je zanimiva, bolj pa nas očara še en križarski grad Shoubak. Saladin ga je oblegal 18 mesecev in na koncu je le prešel v njegove roke. Grad ni prav velik, a se v labirintu zidov naša najmlajše izgubi. A jo kaj hitro najdemo in v maminem objemu se hitro potolaži. Na žalost so skrivne stopnice (375 njih) do izvira zaprte.

Popoldan že prispemo v Wadi Musa, kar je eden izmed vrhuncev našega potovanja. Še prej zavijemo v naključno restavracijo, kjer prijazen natakar predlaga hrano, ki je zares okusna. Ko že skoraj pojemo se spomni, da nismo domačini in nam prinese pribor. Tu zelo poceni najamemo vilo na hribu nad mestom. Dogovorimo se za zgodnji zajtrk ob 6h, da smo čim prej v Petri. Kraljevski zajtrk, ki nam ga pripravi lastnik vile, ki je tudi lastnik restavracije, nam da dovolj energije za hojo po Siq-u. Ja, so pa znali pričarati veličastnost, ko prideš in zagledaš 40m Al-Khazneh (Zakladnica), ostaneš brez besed. Veličastno! Teh občutkov, ki ji tu doživiš v celotnem kompleksu, se ne da preliti v besede. Obiščite in ne hitite. Nadaljevali smo po ulici Facades do gledališča, ki so ga prvotno zgradili Nabatejci in je vklesan v živo skalo. Rimljani so ga povečali na 8.500 (!) sedišč, a ohranili nabatejske arhitekturne značilnosti. Pot se nadaljuje po cesti stebrov, mimo javnega kopališča. Višek genijev Nabatejcev je vsekakor vodni sistem, ki je sredi puščave omogočal preživetje 20.000 ljudi in omogočal kopališče. Veliki tempelj s svojimi 7.500 m2 predstavlja nekako center mesta.
 

Začenjamo se vzpenjati po 800 ozkih stopnicah do Ad Deir (Samostan), kje se zaveš, kako smo majhni. Ko smo počivali v senci ugotovimo, da je nekaj ljudi zlezlo na streho – klobuk. Pa gremo še mi trije in naredimo nekaj spektakularnih slik. Ampak seveda to ugotovijo domačini in nas pokličejo dol. Ponovno se naredimo turiste in se izmuznemo neugodnim vprašanjem, ki so jih deležni ostali udeleženci avanture. Na poti navzdol podležemo prodajalcem (no, vsaj boljša polovica) in seveda za ceno, kjer se je prodajalec skoraj zjokal, kupimo zapestnico in nožek.  Verjetno izgube ni naredil, saj je Arabec, mi pa turisti. Pogledamo si še mozaik v bizantinski cerkvi in se počasi odpravimo proti izhodu. Pogajalska žilica druge hčerke nam izposluje jahanje oslov po ravnini. Pred vstopom v Siq nam ostane še zadnji liter (od 10) vode, ki jo popijemo sproti. Gremo v novi apartma (vila je na žalost zasedena), kjer si naberemo moči za odhod na večerjo v restavraciji pri lastniku. Malce bolj nobel restavracija, kot je po navadi v našem budžetu, to ugotovimo takoj; prti, pribor, veliko kozarcev na mizi… No, cena vseeno ni pretirana, hrana je dobra, pijača super. Seveda si zvečer ogledamo film Indiana Jones, le zakaj?

Naslednji dan je Eid al-Adha (Kurbanbajram), zato je v Petri več turistov, pa tudi mi smo malce pozni. Vroče. Siq je že poznan, a pogled na Al-Khazneh še vedno veličasten. Pogledamo si kar nekaj grobnic in se polovično odpravimo navzgor, da si pogledamo Al-Khazneh še iz druge perspektive. Se splača. Druga polovica še bolj pregledala grobnice.  Ponovno polni vtisov se dobimo na ravnini in se počasi vrnemo skozi Siq do avta. Zapeljemo se še do Male Petre, ki sicer ni tako spektakularna a vseeno lepa. Odkrijemo pa zanimive freske, redkost v nabatejskih stavbah, v  Painted Biclinium.

Po ogledu se odpeljemo proti Aqabi ob Rdečem morju, kjer prečkamo kontrolno točko, saj leži v prosti coni. Apartma je bil na žalost res bogi, a tako pač je na potovanjih (torej ne priporočam: AirBNB Infinity 1). Odpravimo se na večerno kopanje na South beach z obveznimi posnetki sončnega zahoda. Ugotovimo, da malce izstopamo, a Jordanci so zelo tolerantni. Tudi naslednje dopoldne preživimo na plaži, kjer se malce prepustimo brezdelju, pred naskokom na puščavo.

Popoldan smo že v kampu v puščavi Wadi Rum, kjer nas zares prijazno sprejmejo. Celoten aranžma nam je organiziral prijatelj lastnika vile v Wadi Musa, ki se je spogajal tudi za dobro ceno. Malce se pogovorimo in že nas čaka voznik, ki je drugače učitelj. Z Mitsubishi pickupom se odpravimo v puščavo, midva v kabino, otroci zadaj na klopi, vozimo se dokaj previdno. Najprej si ogledamo slike – zapise. 2.000 let stare Alameleh, malce kasneje pa še 3.000 – 4.000 let stare Anfasheih. Zapisi prikazujejo življenje Nabateancev, večinoma so naslikane kamele in je prikazan lov.

Kmalu pridemo do hiše, kjer je živel Lawrenc Arabski. Ženi pokažejo, kako si namažeš lička z rdečo barvo. Globlje kot prodiramo v puščavo, bolj te prevzema puščava, ki je precej drugačna od Sahare.  Včasih voznik malce pospeši, da otroke malce razmetava, vreščijo in se smejijo, čista uživancija. Prispemo do Little rock bridge, kjer je parkiranih kar nekaj džipov. Seveda splezamo na most in naredimo nekaj fotk, turisti se brez težav zvrstimo za foto seanse.

Naslednja naša točka je bil obisk kamnite gobe. Vračamo se proti izhodišču in se peljemo po Barrah kanjonu, kjer se ustavimo na čaju v “šoping centru”. Za konec voznik išče najboljšo prazno lokacijo, brez ostalih turistov, kjer v miru počakamo na sončni zahod. Polni vtisov se vrnemo v kamp, kjer so že pripravili večerjo. Meso so spekli v luknji, kar je tukaj običajna specialiteta – zarb. Na večerji so bili tudi korejski turisti, a nam pomahajo najprej in nam nadevajo najboljše kose piščanca in jagnjetine. Okusno, kaj okusno, za prste polizat. Po večerji Korejci pripravijo plesni šow, saj so plesna skupina na izletu. Naši otroci pa ne ostanejo dolžni in jih naučijo plesati račke, hčerka pa se tudi malce izpopolni v korejščini, ki se jo uči. Sam se zapletem v pogovor z nečakom lastnika, ki mi kaže fotografije puščave v vseh letnih časih, sneg, cvetlice, lepota! Povabi naju, naj naslednjič prideva sama. Dal nama bo šotor in bova lahko spala znotraj rezervata, saj on še vedno spi vsak dan v puščavi. Spali smo v majhnih lično narejenih hiškah.

Vrnemo se v Aqabo. Ustavimo se v trgovskem centru in pri Kitajcih nabavimo nekaj vodnih mask. Tokrat smo imeli več sreče pri izbiri apartmaja, dobimo veliko stanovanje v bloku. Preoblečemo se in pohitimo na plažo. Tam nas vpraša domačin, če kaj potrebujemo, vendar smo tokrat opremljeni, saj smo si za drobiž nabavili še deke, ki smo jih  razprostrli pod slamnato senco. Uporabljali smo kar javne plaže. Začeli smo snorklati in uživati, saj sem si predhodno naložil aplikacijo, kje je kaj. Prelepe korale, ribe, topla voda, tank, letalo, ladja … to je zgolj naštevanje, kaj se da videti. Ostalo se opiše samo z besedami lepo, lepše, prelepo, uživamo! Pa pride ponovno tisti domačin in pravi, da verjetno nismo videli vsega in nam pove, kje so ostale korale. Kar tako, ker nima kaj početi, svetuje turistom. Ko nam vse pove, se takoj umakne. Na koncu nas pozdravi, ko odhajamo in nas povabi, da še pridemo. Zastonj, pa saj je Arabec, kar mi ne pije vode.

Zvečer me pokliče lastnik, če mu lahko plačamo. Povabi nas kar k sebi domov, kjer se dobimo še z njegovima  sestrama. Ponudi nam čaj in seveda Kanafo in ostale arabske sladice. V pogovoru izvemo, da se družina ukvarja z gradnjo cest in nam naroči, če pademo v težave, naj samo omenimo njihovo ime. So namreč zelo vplivni v Aqabi, kar je dobro vedeti. Lahko pa na tem mestu povem, da v Jordaniji nismo imeli nikakršnih težav, ljudje so, od vseh naših potovanj, najbolj prijazni. Tudi naslednji dan se odpravimo na plažo in ogromno plavamo in gledamo korale, ribice. Kar ne moremo verjeti, da so korale tako blizu. Ponovno uživamo.

Vmes se gremo shladit v apartma in si spotoma kupimo kosilo. Popoldan pa ponovno na plažo. Vroče, tako na obali, kot v morju, verjetno ima morje več kot 30^oC. Proti večeru se še sprehodimo po mestu in si ogledamo stari del, Ayla, grad, vrvež velikega mesta, obalo, kjer se kopajo tudi še ponoči. Naslednji dan še zadnjič uživamo v topli vodi in se kar v brisačah zaviti odpravimo proti jugu, skoraj do meje s Savdsko Arabijo. Ta del plaže so Jordanci zamenjali s Savdijci za nepomemben kos puščave, kjer pa kasneje odkrijejo nafto. Obrnemo se proti severu in po Kraljevi cesti pridemo nazaj v Wadi Musa.

V “naši” Vili nas pričaka lastnik in vpraša, če smo že kupili karte za nočni ogled. Izgine in se čez čas vrne s kartami. Zvečer se ponovno odpravimo v Petro, kjer doživimo neponovljivo izkušnjo. Petra ponoči, samo nekajkrat na teden, tega res ne smete zamuditi. Tisoče svečk nam razsvetljuje pot po Siqu do Al-Khazneh, kjer prostor tudi osvetljuje tisoče svečk. Posedemo se na preproge, kjer nam ponudijo čaj. Ljudje se umirijo in uživamo v poslušanju zgodb in igranju na piščali ter gosli. Nepozabno. Saj veste, islam ne odobrava ravno inštrumentov. Naredimo še nekaj slik in se počasi napotimo domov.

Naslednji dan se vozimo po cesti proti Karaku in naprej Ammanu. Vmes se nekajkrat ustavimo in občudujemo naravo. Je prvinska, groba, puščavnasta, a tako lepa. Včasih kar ne moreš verjeti. Peljemo se mimo nekaj jezov, kjer si rešujejo problem z vodo. Le pod Wadi Rumom imajo nahajališče pravode, ki pa naj bi zdržalo le še nekaj deset let. Pravijo, da je to edina voda za pitje. Potem pa ne vedo kako naprej. Včasih je to bila vodnata pokrajina, obljubljena dežela, še vedno se vidijo struge, danes pa – puščava.

V Ammanu zadnjo noč preživimo v centru, kjer si privoščimo tudi sladoled. No to je pravi obred, da dobiš zares dober sladoled, podkrepljen z glasbo.  Instrumenti? Ja pult, posode in mešalne žlice, kaj pa? V hotelu smo ostali kar v centru, kjer zjutraj na vrhu hotela na terasi dobimo kraljevi zajtrk. Kuhar nam speče jajca in palačinke. Po zajtrku gremo še na kavo na teraso s pogledom na glavno ulico, kjer srečamo par iz Ptuja. Malce pokramljamo. Grem po avto, ki je parkiran v garaži, žena in otroci pa s kovčki ob cesti. Ustavi se avto in jih vpraša, če jim lahko kako pomaga, jih kam zapelje in jim reče, naj se usedejo v lokalu, da ne bodo stali. Hm, kaj takega se pa ne zgodi pogosto. Naložimo in se odpeljemo še malo po mestu. Premami nas seveda še Kanafa, zato se zapeljemo do Nasfeeseh slaščičarne in si jo kupimo. Pojemo jo v parku in ugotovimo, da je v tam še otroški muzej. Po ogledu se zapeljemo na letališče, kjer oddamo avto. Še zadnji pogled na sončni zahod in se poslovimo od prelepe dežele.  

---

POD ČRTO

Letalska karta Budimpešta – Amman zelo ugodna
Najem avta – po manjšem zapletu vse BP
Gorivo – podobna cena, kot pri nas
Hrana – seveda okusna
Prenočišča – AirBNB, Booking: delujeta
Plačevanje – kartice, gotovina
Ljudje – nevsiljivi, prijazni, pomagajo, govorijo angleško
Narava – puščavsko surova, a za nas prelepa