Tokrat smo se odpeljali v čarobni Maroko, muslimansko državo na severozahodu Afrike, kjer nas je čakal popolnoma drugačen svet. Vrvež tržnic, prepleten sistem ozkih ulic medin (stara mestna jedra), starodavne berberske vasice, lepote gorovja Atlas, mir in spokoj puščave,… V tem letnem času so nam obisk Maroka vsi odsvetovali – zaradi vročine. A nas to ni ustavilo, približno smo vedeli v kaj se podajamo. Na koncu smo bili nad deželo tako očarani, da se bomo v Maroko zagotovo še vrnili. In kako smo potovali? Tako kot vedno doslej – z našim kombijem, s katerim smo bili na cesti 21 dni: 4 po Evropi in 17 po Maroku.
Na pot smo se odpravili v petek 29. junija opoldne in prvi dan prevozili 900 km do Francije, kjer smo prespali v hotelu mesta Brignoles. Drugi dan je bil bolj naporen, saj nas je čakala 1.600 km dolga pot do Gibraltarja (Linea de Concepcion), kjer smo rezervirali apartma. Naslednje jutro pa: Afrika in Maroko prihajamo!
V Algecirasu smo se vkrcali na trajekt, ki nas je prepeljal do španske Ceute in po obveznih mejnih formalnostih smo končno vstopili v Maroko. Na prvi pogled deluje špansko, dokler se ne odpravimo na plažo. Tu se zadeve spremenijo, predvsem glede kopalk. Morda malce izstopamo?
Po kratki osvežitvi smo se odpeljali proti notranjosti dežele. Prečkali smo gorovje RIF in se ustavili v modrem mestecu Cheffchaouen. V kampu smo postavili šotor in v njihovi mali restavraciji povečerjali tipično maroško jed – tadžin (tajin), ki so jo skuhali le za nas. Izbire sicer ni bilo veliko, a tisto kar so nam pripravili, je bil zelo okusno. Naslednji dan smo se sprehajali po ozkih, zavitih ulicah mesta, in uživali v njegovi modrini in prvič poskusili slastne sadeže kaktusa (opuncija), ki nam jih je prodajalka na medini sproti lupila.
Pozno popoldan smo prispeli v Fes, kjer smo kmalu našli palačo, ki je bila naslednje tri dni naš dom. Sprejel nas je vnuk finančnega ministra nekdanjega Magreba, ki je bil kasneje tudi paša Casablance. Palača je bila še lepša, kot sva pričakovala. Naša “sobana” je merila vsaj 15×12 metrov s 30 metrov visokim obokom v osrednjem delu in divani ob stenah. Kot da bi zašli v znano turško nadaljevanko o sultanu Sulejmanu, le Bosporja nismo videli z balkona. Večerjali smo na strehi restavracije pri starodavnih vratih Bab Boujeloud, ki vodijo v največjo srednjeveško medino (Fes el-Bali). Zares je velika.
Naslednji dan smo kljub vročini raziskovali zavite ulice medine in njeno raznovrstno ponudbo, si ogledali usnjarno, medreso Bou Inania, se posladkali s sveže stisnjenim pomarančnim sokom in se z »Grand taksijem« odpeljali mimo kraljeve palače na hrib, kjer ležijo razvaline palače Merinidov iz 16.stoletja. Tu se odpre čudovit razgled na mesto.
Naslednji krajši postanek smo imeli v najmanjšem kraljevem mestu Mekneš, kjer smo si ogledali vrata Bab El Mansour, nasproti njih pa trg El Hedim, ki v dopoldanskem času ni pretirano živahen. Sprehodili smo se tudi po medini, ki je veliko manjša od Fesove in nas ni preveč navdušila.
Pot smo nadaljevali proti jugu države mimo področja bogatega s cedro in maroških smučišč. Tu so nas presenetile opice, ki so se prikazale iz gozda in hlastno jedle zalogajčke kruha.
Potem se je pokrajina počasi začela spreminjati, vse manj je bilo dreves, grmičevja, narava se je obarvala v pusto rjavo. Zakoračili smo v Visoki Atlas, kjer smo prečkali nekaj nižjih prelazov in proti večeru prispeli do kampa Meski. Tu smo se dogovorili za izlet v puščavo in nestrpno čakali naslednji dan.
Po dopoldanski osvežitvi v zajezeni reki kampa smo se zgodaj popoldan vznemirjeni odpeljali proti vasi Merzouga prav posebni dogodivščini naproti – puščavski turi med sipine Erg Chebbi.
Do odhoda smo si čas krajšali v bazenu hotela, ki je organiziral izlet. Potem smo si okoli glave ovili ruto v slogu Tuaregov, oprtali nahrbtnike polne ustekleničene vode, zlezli na visoke dromedarje in v eni uri in pol počasi prijezdili do beduinskega tabora na dnu sipin. Tam so nam Tuaregi pripravili slastno maroško večerjo: veliko skledo maroške solate, skledo tadžina in koščke lubenice z melonami in grozdjem. Zelo okusno je bilo! Večer smo preživeli ob zvokih bobnov in pripovedovanju zgodbic na sipinah. Zaspali smo sredi tabora pod milim nebom, uspaval pa nas je mir in milijoni zvezd nad nami. Res nepozabno doživetje!
Naslednji dan smo v bližnji oazi Erfoud v delavnici fosilov spoznavali proces predelave velikih kamnitih gmot s fosili v uporabne izdelke in si v manjšem muzeju ogledali zbirko fosilov. Na koncu so nas seveda popeljali še skozi trgovino polno čudovitih izdelkov in nas prijazno prepričali v nakup.
Potem smo se usmerili proti zahodu in ob cesti opazili nenavadne izbolkine na zemlji, nekakšne velikanske krtine. Ustavili smo se in si jih ogledali. Pri tem nam je pomagal domačin, ki nam je razložil njihov pomen – to je bil nekdanji vodovodni sistem.
Pot nas je vodila naprej po pokrajini stotih kasbahov do prekrasne doline reke Dades. Reka daje vodo številnim zelenjavnim nasadom, ki jih domačini pridno obdelujejo, saj večina Maročanov živi pretežno od kmetijstva. Prespali smo v kampu Berbere de la Montagne.
Nadaljevali smo proti vzhodu, si v oazi Scoura ogledali kasbah Amridil in spoznali življenje v njem in mimo filmskega mesta Ouarzzate (maroški Hollywood) prispeli do vasice Ait-Ben-Haddou, kjer je na bližnji vzpetini prečudovit istoimenski ksar. Filmski prizor…
Ker smo malce avanturisti, smo nadaljevali po ožji, včasih makadamski, vsekakor pa veliko slabši cesti mimo berberskih vasi ob reki Ounila, kasbaha Telouet in preko prelaz Tizi n’Tichka (2260m) prispeli do Marakeša, kjer smo spali v enem izmed številnih riadov v starem delu mesta, medini. Na poti smo občudovali raznobarvne kamnite gmote Visokega Atlasa. Zares prečudoviti razgledi!
Še istega dne smo se pozno popoldan odpravili po zavitih ulicah medine Marakeša skozi del tržnice proti centralnemu trgu Jemaa el Fna in iz bližnje restavracije občudovali njegov vrvež, ki te kmalu posrka vase. Krotilci kač, dreserji opic, plesalci, glasbeniki, pa ženske, ki poslikajo roke in noge s kano, stojnice z raznimi sadni napitki, dateljni, olivami in seveda stojnice, kjer pečejo meso in zelenjavo… Ko pade mrak, se življenje tu šele začne.
Naslednji dan smo občudovali mošejo Kotubija, se sprehajali po njenih vrtovih, zavili v pisano prodajalno čajev in začimb… Kot tipični turisti smo najeli kočijo in slabo uro z nje opazovali živahno dogajanje na ozkih ulicah medine in spoznali nekaj znamenitosti mesta. Vse se je odvijalo hitro, brez ustavljanja, kot da bi se kočijažu mudilo v vrsto čakat naslednjega turista. No ja, medtem smo si vendarle malce odpočili. Proti večeru smo se zopet odpravili na trg Jemaa el Fna, kjer smo jedli na eni od številnih stojnic na trgu in se zlili z množico obiskovalcev. Tretji dan smo po ogledu eksotičnega vrta Majorelle zapustili to kraljevo mesto in nadaljevali proti jugu. Na poti smo si ogledali starodavno mošejo Tin Mal, po zelo slabi in ozki cesti prilezli do prelaza Tizi n’Test (2100m) in se spustili do kraja, kjer smo prenočevali (kamp Le Jardin de la Laknafif).
Nekaj časa smo se vozili ob atlantski nižini, opalzili zahodni del gorovja Anti Atlas in v kraju Gulemin dosegli najjužnejšo točko naše poti, kjer smo prečkali 29 vzporednik. Do atlantske obale smo se vozili skozi področje, kjer je raslo ogromno kaktusov z okusnimi sadeži. Enkrat smo jih nabrali, ampak smo ugotovili, da je bolje, če jih kupimo. Sadeži imajo namreč zelo tanke in krhke bodice in če nisi pozoren…auč…imam jo na jeziku…
Končno smo prispeli do prvega letovišče Sidi Ifni, kjer smo se hoteli prenočiti in se namočiti v Atlantiku. A na mestu nekdanjega kampa so postavili apartmaje, ki so bili vsi zasedeni. Zato smo se odpravili vzdolž obale naprej proti severu in v se utaborili v kampu Erkounte park, v nekakšnih šotorskih bungalovih. Pozno popoldan smo občudovali neverjetno kreacijo narave, ki je na 8 km dolgi plaži Legzira v dve ogromni skalni gmoti iz peščenjaka, ki segata v Atlantik, izdolbla veličastne loke. Na žalost se je lok na sliki zrušil dva meseca kasneje. Le dostop je malce bolj grozljiv in izredno strm… Naslednji dan smo uživali na bližnji peščeni plaži in se hladili v valovitem in mrzlem Atlantiku. Popolnoma sami, le nekaj morskih živali in galebov nam je delalo družbo.
Od tod naprej je bilo vedno več apartmajskih naselij in plaž polnih turistov – v tem letnem času pretežno Maročanov. V Agadirju nismo izgubljali časa, prenočevali pa smo v modernem turističnem kampu Atlantica Imourane v vasici Tamraght, ki jo od sosednje loči velik nasad banan. Ob glavni cesti sosednje vasice Aourir so številne stojnice s sveže nabranimi šopi banan, ki smo jih seveda morali poskusiti. Najmanjše “baby” banane so bile najslajše.
Odpravili smo se proti notranjosti v Rajsko dolino, kjer naj bi sredi oaze tekla sinje modra voda in ustvarjala prekrasne tolmune za kopanje. Ampak ni bila tako rajska kot sva mislila, ker smo jo obiskali v času, ko vode ni na pretek. Bilo pa je veliko maročanov, ki so se prihajali hladit v tolmune vode umazane zelene barve. Tu smo tudi prvič naleteli na prodajalce arganovega olja. Pravi nasadi arganovih dreves so se razbohotili šele severno od Agadirja,
Pozno popoldan smo prispeli do kampa Sidi Magdoul v obmorskem ribiškem mestecu Essauira. Lačni smo se odpravili proti mestnem obzidju, se okrepčali v eni izmed malih mestnih restavracij in se sprehajali po tržnici. Tam je mojega sopotnika obril brivec z ročno britvico, ga povrhu še ostrigel in nam osušil denarnico. Naslednji dan smo se odpravili naprej ob morju proti severu in hitro zapustili industrijsko mesto Safi z zelo onesnaženim zrakom. Kmalu zatem smo lahko opazovali ogromno obdelanih polj, nekaj celo tik ob morju, kjer so gojili paradižnik, buče in ostalo zelenjavo. In končno smo našli plažo za kopanje. Tokrat nam je družbo delalo nekaj maročanov, zato smo se lahko bolj sprostili (bili smo v kopalkah).
Spali v kampu blizu Casablance, kjer so nas naslednje jutro prebudile blage dežne kaplje, a ne za dolgo. V mestu smo si občudovali znamenito Mušejo Hassana II, nazdravili Ingrid in Humphreju v Rick’s cafe in po avtocesti odbrzeli proti glavnemu mestu Maroka, Rabatu. Tu smo si ogledali mavzolej Mohameda V, kjer poleg njega v njem počivata tudi njegova dva sinova.
In že smo brzeli po avtocesti naslednjemu kampu naproti. Pozno ponoči smo le našli enega v Tangerju, druge so spremenili v apartmaje. Po kopanju v bazenu kampa smo se naslednji dan odločili, da je napočil čas slovesa od naše maroške pravljice. Tokrat smo se po opravljenih carinskih formalnostih (kombi so skenirali z rentgenskimi žarki) na trajekt vkrcali v Tanger port in po eni uri pristali v španski Tarrifi. Vso noč smo se vozili proti Barceloni, kjer smo si naslednji dan ogledali Baziliko svete družine (Sagrada Familia), naredili krog po vzpetini Montjuic in mimo Barcinega stadiona odbrzeli proti Franciji. Prenočevali smo v kampu idilične vasice Saint Gilles, obkrožene z nasadi vinske trte. Naslednji dan smo zavili še v Nico in ob obali nadaljevali pot proti kneževini Monaco, dobili občutek utesnjenosti v Monte Carlu, kjer smo morali najti trgovino, in utrujeni a polni vtisov pohiteli proti domu.
POD ČRTO
- prevoženih cca. 9.000 km (4.000 po Maroku),
- okvirna cena dizla (eur/l): Italija AC 1,4; Francija 1,06 izven AC; Španija 1,08; Maroko 0,68; Slovenija 1,1 …. hm, pa pravijo da imamo najnižjo ceno goriva,
- cestno omrežje urejeno, večina cest lepših kot pri nas (glavne prometne žile),
- na avtocestah v Maroku je možno plačilo le z gotovino (nizke cene),
- nikar s trajektom čez ožino v nedeljo, takrat so karte najdražje,
- pred mejo, v Španiji, nikar ne kupujte nobenih carinskih obrazcev za vstop, ne za osebe, ne za vozilo – za njih vprašajte ob nakupu kart za trajekt ali jih dobite v Maroku,
- nismo zasledili možnosti privatnih nastanitev,
- kampi od 10 do 40 eur (2 šotora, avto, 6 oseb), klini uporabni samo s pnevmatskimi kladivi
, - v mestih veliko Riadov (sobe za dve osebi), priporočamo booking ali podobno rezervacijo, cene od 30 do 100 eur za sobo,
- hrana zelo okusna in prijazna za evropske denarnice (tadžin 3-6 eur),
- za ceno se vedno dogovorite vnaprej!!!,
- kar obljubijo, to vedno drži,
- barantanje zaželeno oz. obvezno povsod, razen pri hrani,
- v manj turističnih predelih v ceno vzamejo tudi rabljen telefonski aparat, oblačila, obutev, kape s šiltom…,
- če potuje družina, se vsi Maročani za posel začnejo dogovarjati z moškim. V dogovarjanje se potem lahko vključi tudi ženska.