Zagotovo najbolj težko pričakovan del našega potovanja je bil enodnevni izlet v puščavo, na sipine Erg Chebbi.
Vse se je začelo že dan prej, v kampu Meski, kjer nam je Maročan, delavec in prodajalec v kampu, po obveznem sprejemu z vročim maroškim čajem med drugim ponudil tudi izlet v puščavo. Že doma smo si pogledali, koliko bomo okvirno za to pustolovščino odšteli, zato smo bili pripravljeni. Ponudil je razumno ceno (brez barantanja) in ponudbo napisal na kos papirja – kot nekakšno pogodbo, kamor se je tudi podpisal. Pa poskusimo. Zapeljala nas je tudi obljuba, da je v hotelu bazen, kjer se lahko kopamo kolikor časa želimo. Nekaj malega smo mu plačali vnaprej in se spraševali, kaj nas bo čakalo naslednji dan. Ali so Maročani zaupanja vredni, ali ne?
Seveda pa smo barantali za ostale stvari, ki nam jih je v svoji prodajalni prijazno ponujal…
Naslednji dan smo bolj pozno vstali, pozajtrkovali čokolino z mlekom, nutelo in svež kruh (spekla ga je žena našega novega “prijatelja”), poravnali svoje obveznosti in se po kopanju v reki, ki je zajezena v kampu, odpravili proti ksarju Merzuga, kjer naj bi nas čakale naše kamele. Naš maroški prijatelj nam je dal natančna navodila, po kateri poti pridemo do našega cilja. Preden smo prispeli v ta “hotelček”, smo založili naše želodčke in se oskrbeli z dovolj veliko zalogo ustekleničene vode. Nikoli ne veš, kaj te čaka na poti.
Kmalu smo prispeli v ksar Merzuoga, kjer nas je receptor prijazno pozdravil. Natanko je vedel kdo smo in zakaj smo tam. Ko smo hoteli plačati izlet, je samo rekel: “Later my friend.” in nam ponudil kopanje v bazenu, saj so naš odhod peščenega viharja prestavili za dve uri. Otroci so se veselo zapodili v vodo, midva pa sva tačas počivala. Veter se je malo umiril in končno je napočil trenutek našega odhoda v puščavo. Domačini so nam zavezali okoli glave rute (kot to naredijo Tuaregi), ki smo jih kupili prejšnji dan, nas opozorili naj vzamemo s sabo dovolj vode in odpravili smo se proti visokim kamelam – vsak na svojo, le mlajša dva sta si eno delila. Jupi jej!
Domačini so nas vztrajno popravljali: to niso kamele, to so dromedarji, ker imajo le eno grbo.
Povzpeti se na njih je pravi podvig, pri katerem ti pomagajo vodniki. Še bolj zanimivo pa je, ko se dromedar dvigne na noge: najprej se dvigne na prednja kolena, močno te vrže naprej, ko zravna zadnje noge, in potem se počasi stabiliziraš, ko zravna še prednje. In si na konju, ajej ne, na dromedarju!
Žival je počasna, vzdržljiva, potrpežljiva. Saj mora biti, saj tovori po puščavi najrazličnejše turiste.
Po krajšem postanku na pol poti (potrebovali smo tekočino) smo se po poldrugi uri ježe primajali v tuareški tabor nekje na dnu sipin. Od civilizacije in njenih priteklin (telefoni, računalniki, televizija) smo bili oddaljeni vsaj 3 km. Po prijaznem sprejemu in kozarčku maroškega viskija (tako domačini rečejo metinemu čaju), so nam pokazali naše spalne prostore in nas usmerili na bordanje po puščavskem pesku, kar so otroci z veseljem poskusili in pri tem nadvse uživali. Noč nas je pregnala v tabor, kjer so nam Tuaregi pripravili odlično maroško večerjo: veliko skledo maroške solate, skledo tadžina in koščke lubenice z melonami in grozdjem. Komajda smo vse pospravili, čeprav smo bili že pošteno lačni. Večerja je namreč zamujala, saj so zaradi zdravstvenih težav mladi par s štirikolesniki odpeljali nazaj v civilizacijo. Po večerji so nas mladi domačini zabavali z maroškimi ritmi, k igranju pa so povabili tudi nas. In spet so na svoj račun prišli otroci. A zabave še ni bilo konec. Sredi trde teme so nas odpeljali iz tabora na peščene sipine in nam zastavljali miselne izzive, mi pa njim (vici o žirafi…). Bilo je veliko smeha. Prijetno utrujeni smo zaspali kar na preprogah sredi tabora, pod širnim nebesnim svodom, sredi ničesar.
Puščavska dogodivščina je čarobna nepozabna, tudi otrokom. Vse nas je močno povezala, sprostili sta se tudi najstnici. Oh, kako je bilo lepo…
Naslednje jutro so nas zbudili zelo zgodaj, da ne bi zamudili sončnega vzhoda v puščavi. Zabredli smo v sipki pesek, se prigrizli na vrh najvišje sipine in opazovali, kako razliva sonce svoje žarke po suhem puščavskem pesku in ga počasi barva v svetlejše tone.
Prekmalu je nastopil čas za povratek v ksar. Polni vtisov smo se povzpeli na naše dromedarje, tokrat vsak na svojega, se poslovili od tabora in naših prijaznih gostiteljev in sledili vodiču nazaj v vas. Tam nas je že čakal zajtrk, osvežitev v bazenu in pot naprej.
Tako smo se prepričali, da se tistega, kar Maročani obljubijo, dejansko tudi držijo.