Romunija, Bolgarija in Moldova

Ljudje so nas začudeno pogledali, ko smo jim povedali, kam nameravamo odpotovati.
Predsodek?

Lahko potrdimo, da je to res le predsodek, saj so ljudje tam prijazni, dežele pa čakajo raziskovalce.

Bogata zgodovina, narava, ljudje, morje, … kaj še potrebuješ? Morda dobro hrano – tudi to dobiš!

Mimo Budimpešte se odpravimo na severozahod Romunije do mesta Satu Mare, kjer smo prespali. Še prej smo na meji iskali vinjeto. Našli smo jo nekaj kilometrov naprej na bencinski in je podobna Madžarski – torej elektronska, brez lepljenja. Naslednji dan smo potovali po pokrajini Maramureš, ki je znana po lesenih cerkvah in utrjenih samostanih.

   

Najprej se ustavimo v vasi Sapanta, kjer si ogledamo tri znamenitosti: pralni stroj, pokopališče, ki je znano po modrih nagrobnikih na veselem pokopališču in samostan Sapanta Peri, kjer je menda najvišja lesena stavba, ki meri v višino celih 75 metrov.
    

Sicer pa smo že takoj ugotovili, da so nori na les, saj praktično ni domačije, pred katero se ne bi bohotila izrezljana ogromna lesena vrata. Pokrajina je pretežno kmetijska – obdelana, na cesti pa precej konjskih vpreg. Kljub temu je promet zelo tekoč, brez nestrpnih voznikov v jeklenih konjičkih. Bližnji muzej na prostem nam pričara zgodovino dežele. Lahko bi se zgledovali po njih in podobno zgodovinsko vas postavili tudi kje pri nas!

V vasi Desesti si ogledamo leseno cerkev, ki je bila zgrajena v letu 1770 in je ena izmed 8 lesenih cerkva vpisanih v Unesco dediščino. Potem zavijemo z glavne ceste in po makadamu prilezemo do naslednje lesene cerkve, ki je bila zaprta. Zato se po Garminu odpravimo naprej. Cesta zavije v gozd in vedno bolj se vzpenjamo. Na srečo se ustavimo še preden zabredemo v blato. Ne preostane nam drugega, kot da se odpravimo nazaj.
   

Ob cesti v naslednji vasi najdemo “pensiunea”, kjer prenočimo. Hiša na začetku ni delovala ravno “in” a smo bili presenečeni nad ličnimi sobami. Po razgibani in ozki cesti se odpravimo proti kraju Poienile Izei, kjer si ogledamo še starejšo leseno cerkev iz leta 1632. Prijazen možak, ki nam odpre, ne zna angleško, razen “no pictures. ok, maybe some”.

Naslednja na vrsti je najstarejša lesena cerkev iz leta 1364 v Ieudu, ki se imenuje kar Cerkev na griču. Razkazal nam jo je domačin, ki smo ga poklicali po mobitelu. Na ogled je prišla tudi romunska družina, ki nam pomaga s prevodi in nam razložila pomen prižiganja sveč: za žive in mrtve.
   

Ceste so še vedno v zelo slabem stanju, polne lukenj, mi pa kljub temu vztrajamo in prvič prečkamo Karpate (1412 m Pasul Prislop), kjer srečamo nabiralce: naprej gobarje, nato pa slastnih borovnic (5l=10EUR).

Samostan Moldovita je prvi izmed utrjenih cerkva, ki jih srečamo in občudujemo tako zunanje kot notranje dobro ohranjene freske. Okoli cerkve je veliko vrtnic, nas pa pritegne freska “Obleganje Konstantinopla”. Slabše ohranjene in uničene z grafiti so freske v podobni cerkvi v Suceviti, kjer tudi prvič plačamo parkirnino (2 Leva). Vseeno je vredna ogleda tudi zaradi “Lestve kreposti”, kjer vsem ne uspe priti do vrha.
  

Ponovno ob cesti vidimo napis “pensiunea” in ker je že pozno, se ustavimo. Lesena zidana hiša, kjer je v notranjosti polno starinskih predmetov, nas po slastni mlečno-borovničevi večerji zaziba v spanec. Zjutraj najprej v Humor, kjer so freske na samostanu precej obledele, od tam pa ni daleč do samostana Voronet, kjer je prekrasen zahodni zid z “Zadnjo sodbo”.
   

Ob poti se ustavimo v kraju Targu Neamt in si ogledamo istoimenski grad na hribčku. Pogled z gradu nam samo še poudari obdelane širjave v katere se podajamo.

Pozno popoldan pridemo na mejo z Moldovo. Čeprav je pri nas razširjeno ime Moldavija, je prav, da jih poimenujemo kot se oni sami, saj smo tudi mi občutljivi, če nas zamenjajo s Slovaško. Po nakupu vinjete in carinskih formalnostih se po slabi uri odpravimo proti glavnemu mestu Kišnjev. Na srečo sva prejšnji dan na Boookingu našla neke apartmaje, a jih nisva rezervirala. Ker v pisarni niso znali angleško, sem se kar po telefonu dogovoril z njihovim šefom kaj in kako. Odpeljali so nas v sosednji blok, kjer smo dobili dve enosobni stanovanji.
   

Zjutraj smo v mestu prišli kar na “tržnico”, saj so ljudje prodajali razne stvari kar na pločnikih. Odpravimo se proti centru, kjer se ustavimo in pogledamo slavolok zmage, odigramo šahovsko parijo in se sprehodimo po parku. Po kratkem počitku odrinemo proti jugu, proti kraju Milestii Mici, kjer ob poti kupimo breskve iz bližnjega nasada (njami), nato pa se odpravimo na ogled ene večjih vinarn na svetu. Po začetnih formalnosti in plačilu vstopnine v raznih valutah se kar z našim kombijem odpravimo po kleti, ki se razteza na 200 km rovov nekdanjega rudnika. Sicer uporabljajo “samo” 55 km in so vpisani v Guinnessevo knjigo rekordov, saj imajo več kot 2 milijona steklenic (hm, za vsakega Slovenca ena!). Vožnja po ulicah, ki so poimenovane po sortah vin, se konča z obveznim pokušanjem njihovih vin. Harmonikarja pa zanima od kod smo, na žalost pa še ni slišal za Avsenike. Si pa na papirček zapiše in mogoče boste kdaj zaslišali kakšno domačo vižo.
   

Po ogledu nas Garmin napoti mimo smetišča po makadamu naprej. Malce skeptični povprašamo še domačine in nekako se sporazumemo, da gremo v pravo smer. pot nas vodi proti vzhodu in kmalu pridemo do “meje” z Transnistrijo oz. Pridnejstrko Moldovsko republiko. Nekako se nismo vklopili med potnike, ki prečkajo to sicer od nikogar priznano državo, zato smo potrebovali kar nekaj časa, da smo uredili vso papirologijo: uvozne dokumente za avto, cestnina, dovoljenje za 8 ur bivanja. Po dobrih 2 urah se lahko odpravimo naprej proti Benderju/Tighniji in Tiraspolu, glavnemu mestu. Menjamo 10 Eur za rublje, za spomin in si ogledamo mesto, kjer se počutimo prosovjetsko, saj nas na vsakem koraku pričakajo kipi revolucionarjev, srp in kladivo, zvezde, cirilica, Dom sovjetov… Hm, ali smo potovali nekam nazaj v preteklost? Oni pravzaprav želijo v Sovjetsko zvezo in ne v Rusijo… Most čez Dnjester varujejo mirovne sile Ukrajine, Moldove in domači vojaki, ki so nastanjene tu od leta 1992, ko so se končali vojaški spopadi in je Moldova neuradno priznala državo.
    

Ker je bilo že proti poznemu popoldnevu in nismo želeli prekršiti dovoljenje za bivanje se odpravimo proti jugu, nazaj v Moldovo. Prej prečkamo še Gaugazijo, ki jo mogoče še čaka samostojnost. Izstop iz Moldove v Romunijo je potekal “dokaj” tekoče. Na cesti pa srečaš vse mogoče, od gosk, ovc, lukenj, polno naloženih starih tovornjakov, do novo preplastenih cest, no mogoče tega zadnjega še najmanj.
   

Zelo pozno pridemo v Galati in poizkusimo po cesti prečkati Donavo – a ne gre, ker nas navigacija vodi v pristanišče. Le zakaj? Zato nadaljujemo proti Braili, kjer najdemo hotel z zajtrkom. Ni najcenejši, a v pozni uri to res ni najvažnejše.
   

Zjutraj prečkamo Donavo s trajektom, saj v tem delu ni mostov. V Tulceji si ogledamo muzej delte Donave, ki prikazuje življenje v tej regiji, v kraju Histria pa lepe razvaline iz rimskih časov in se okrepčamo v bližnji restavraciji.
   

Proti večeru pridemo v Constanto in začnemo iskati prenočišče. Napaka: “v petek pri nas ni prenočišča” izvemo. Hm, na srečo se spomnim na booking hotel, kjer najdemo dve sobi v realsocialističnem hotelu v kraju Olimp, enem najdražjih na naši poti, če pa upoštevam “lepoto” sobe pa vsekakor najdražji sploh na naših potovanjih. Zjutraj se otroci namočijo v toplem Črnem morju. Želeli smo se še kopati tudi kasneje, a se je vreme skisalo in popoldne smo že v Bolgariji. Po sprehodu po lepi peščeni obali z zelo razburkanim morjem iščemo prenočišče in ga najdemo v bližnjem mestu Šabli, kjer si tokrat sami pripravimo večerjo. Zjutraj gremo nazaj na obalo. Zanimivo, da kljub temu, da plaža ne izgleda zelo obljudena, je na njej reševalec, ki nas “prepodi” stran zaradi valov. No vseeno se odpravimo stran od njegovih pogledov in se malce namočimo in uživamo v igranju v mivki.
   

Proti jugu najdemo Ikantalako in Belo obalo, kjer je morje mirno in se naužijemo toplega sonca in morja. Prespimo v Kranevu in se zjutraj odpravimo še na obalo Zlati pesek, kjer je še bolj turistična kot prejšnji dan. Ponovno uživamo v soncu, pesku in morju. Popoldan se odpravimo naprej mimo več turističnih krajev, kjer kar mrgoli turistov, tudi iz našega področja. Slikovita cesta nam ponudi prekrasen pogled na Nessebar, kjer v bližini plaže najdemo studio oz. po naše apartma, ki so nam ga brez težav oddali samo za en dan. Hiter skok na plažo, v hiši pa so nam v tem času oprali perilo. Gospe na recepciji sta prijazni, mi pa smo ju le nekako z mešanico srbščine, ruščine in slovenščine poizkusili razumeti, kaj nam razlagata. Zvečer se odpravimo v idilično mestece, ki je na seznamu Unseca. Privoščimo si morsko večerjo in tavamo po lepem mestu, kot pravi turisti. Zjutraj pa ponovno na plažo, kjer odkrijemo prepleteno s potkami peščeno planoto. Otroci so se tako dodobra naužili morja in sonca, saj smo se ponovno odpravljali v notranjost.
   

Odpravimo se proti Sofiji, a ugotoviva, da morava spremeniti plan in žal izpustiti planirani del Bolgarije. Ne vem zakaj na potovanjih čas tako hitro mineva. Tako si v bližini Kazanlaka ogledamo več grobnic tračanskega izvora. To so zemeljske gomile, v katerih so našli grobnice. Na hribu nas spremlja Buzludža, kjer so postavili komunistični spomenik, ki kot kaže ni večen – ne spomenik ne komunizem. Pred dvigom na prelaz Šipka si ogledamo cerkev posvečeno padlim vojakom v Rusko-Turških vojnah (1877-1878). Na samem prelazu (1.200 m) se povzpnemo po skoraj 1.000 stopnicah do spomenika padlim ruskim borcem. Presenečeni začenjamo ugotavljati, da se pri njih zgodovina ni začela leta 1945, kot pri nas, mogoče tudi, ker so bili na napačni strani?
 

Zjutraj si ogledamo stare lesene hiše v Dryanovu in spomenik vstaji proti Turkom (12. in 13. stoletje) v Velikem Tarnovem – mestu carjev. Slikovito mesto se pne nad rečico, na koncu mesta se ustavimo tudi v utrdbi Tsarevets. Ta je bila v Drugem bolgarskem cesarstvu (12. do 15. stoletje) ena glavnih trdnjav.
 

Pot nas vodi mimo muzeja letal na prostem do Konjenika v Madari (8. do 9. stoletje). Konjenik je visok 23 m in je vklesan v skali 100m nad tlemi. Mistično. Odpravimo se tudi na plato nad konjenikom, kakšnih 100 m višje, kjer so razvaline gradu.
   

Že na poti sva opazila reklamo za penzion in se vrnila do table. Pred hišo je stal angleški Rover in sprejmejo naju kar gostje, saj je lastnica odšla na potep s psom. Prijazno nam razkažejo naše sobe. Otroci so navdušeni nad bazenom. Ko se vrne lastnica se samo še dogovorimo za podrobnosti. Zaklepetamo se z Angleži in kmalu spoznamo, da so domačini, ki so na “začasnem” delu v Londonu. Naslednje jutro nas presenetijo z idejo, da moramo ostati še en dan, saj nam bodo razkazali Šumen in okolico in nas povabijo še v jahalno šolo, na karting in na polet z padalom. Seveda smo razmišljali celo sekundo…

   

Precej drugače dojemaš stvari, ki ti jih razkaže domačin. Najprej se vsi otroci z nasmehom lotijo jahanja konj. Ogledamo si še utrdbo nad Šumnom, spomenik 1.300 (!) letnici Bolgarije in na bližnjem hribu čakamo na ugoden veter – za skok s padalom. Ker ga ne dočakamo se odpravimo na karting, kjer za drobiž otroci uživajo v hitrosti. Zvečer se vrnemo v hiško in si pripravimo pečeno večerjo.

Naprej nas pot vodi proti Pliski – prvemu glavnemu mestu Bolgarije. Veste, da je bil tudi Ohrid glavno mesto Bolgarije (25 let)? Pogledamo tračanske grobnice v Sveshtariju in v nevihti, kjer se je odprlo nebo, nadaljujemo proti samostanu Ivanovo, ki je vklesan v skalo in ima čudovite freske, še lepše pa bi bile brez vandalov. V sprehodu po lepi dolini cela družina uživa.
  

Prečkamo Donavo (mostnina in precej dolg most) in vstopimo nazaj v Romunijo ter se približamo Bukarešti. Velemesto. Zato se le zapeljemo okoli ene največjih stavb na svetu in prespimo v motelu malce izven mesta.

  

V Sinai si ogledamo grad in se sprehodimo po mestu, ki je turistično naravnano. Če imate več časa si lahko privoščite vožnjo 4×4 ali obiščete gore z gondolo. Pogledamo si Brašov in njihovo črno cerkev in ker smo prepozni (po 17h) le obzidje cerkve v Prejmeru. Prespimo v Rašnovu, pod hribom z gradom.

Na grad se odpravimo kar s traktorjem – vlakcem in uživamo v prekrasnem razgledu. 

No sedaj pa smo prispeli v osrčje Transilvanije znane po Vladu Tepešu – Drakuli. Seveda najlepši grad na svetu ni njegov, je pa dovolj zlovešč, da si ga ogledajo vsi, ki potujejo tod mimo. Kaj naredi reklama v smislu leposlovne knjige!

Nas pa bolj zanima “pravi” njegov grad, ki je kakšnih 100 km stran. Prej se še dvignemo (1290 m) v prelepo pokrajino, kjer uživamo tudi v pogledu na stare lesene hiše. Odkrijemo spomenik ljudski pesmi Manole Manole in spomenik cestnim delavcem ter prespimo v lesenih hišicah.

Da pa pridemo do Drakulinega gradu Poenari, moramo najprej premagati 1480 stopnic… Grad je majhen, a te že na vhodu čaka pogled vreden Drakule.
 

Ko se začenjaš vzpenjati po ovinkasti Transfăgărășan cesti, onemiš oziroma uživaš, najvišje privijugaš na 2.042. Zakaj? Ker je Čaušesku hotel hitro premikajočo vojsko pri morebitni invaziji Sovjetske zveze. Zgrajena je bila po napadu na Češkoslovaško. Hm, a niso bili prijatelji…

Po spustu v dolino pridemo v deželo transilvanskih Saxonov in se ustavimo v starem mestu Sibiu, kjer gremo na sprehod in sladoled. Ob poti prodajajo izdelke iz bakra (lončke, kotličke,…) predvsem le moški s klobuki. Ponoči pridemo v Sighisoaro, kjer najdemo lep in ugoden apartma ter obiščemo picerijo v mestu.
  

Sighisoaro si ogledujemo med jutranjim sprehodom. Mesto je lepo ohranjeno, z lepimi ulicami, urnim stolpom in rojstno hišo Vlada Tepeša. Naletimo tudi na kip volkulje z Romom in Remom, kar kasneje vidimo tudi v Tarnaveniju. Mesto je tudi turistično (beri trgovinice) in tako smo nakupili nekaj spominkov in darilc.
  

Utrjena cerkev v Bietranu je vsekakor pritegnila našo pozornost. Saxoni so bili glede na kraje, kjer se vozimo, kar bogati, se pa pozna časovna oddaljenost ali pa povojna leta. No nekaj k temu pa prispevajo tudi Romi.
 

Ker nismo bili zadovoljni z izgledom prenočišč, gremo vprašat v sosednji, boljši objekt. Po ogledu sobe in uskladitvi cene gremo z otroki v apartma. Otroci presenečeni odprejo ogromno sobo z rdečo kopalnico, ko pa dodava, da imajo še bazen in savno, ker ne morejo verjeti. Cena 65 EUR na noč z zajtrkom je sicer ena višjih, a za luksuzno zares poceni. Večerjamo kar v ogromni in lepi apartmajski restavraciji narejeni iz brun ter se odpravimo razvajat. Campia Turzit, kjer smo prenočili, je eden izmed petih vojaških letalskih baz Romunije.

Salina Turda s svojim rudnikom soli ne razočara. Na srečo zgrešimo glavni vhod in brez vrste vstopimo skozi stranskega. Rudnik je gromozanski in ima jezero, kjer se lahko prevažaš s čolni in več odrov, kjer potekajo razne predstave. Ogledamo si nekaj predstav in se zapletemo v pogovor z dvema babicama, saj je atmosfera zares prijetna, kljub nizkim 10^o C. Pri dvigalu gneča, zato gremo “ta veliki” po stopnicah. Na srečo ženo in “ta malo” babici pokličeta k sebi in sta tako hitro na vrhu.
 

Popoldan obiščemo dačansko utrdbo Costesti, ki so jo uničili Rimjani. Do tja smo se uspeli prebiti po makadamski cesti, pa tudi označbe niso bile ravno najboljše.  Ker je v bližini še ena zanimivost, se odpravimo po razritih makadamskih cestah, še za nekimi romunskimi avtomobili, a na koncu, tako kot oni, obupamo. Prenočitev najdemo v kraju Hunedoara, lep hotel z bazenom.
 

Na žalost je bilo jutro hladno, zato odpade kopanje. Ogledamo si grad Matije Korvina, povezan pa naj bi bil tudi z Drakulo. Slednji naj bi ujel Korvina in ga tu zaprl, ampak ker je mogoče to naš kralj Matjaž, se seveda zgodovinarji motijo. Grad je zares lep, zelo hranjen in menda je bila to ena večjih in impozantnih zgradb v vzhodni Evropi v 15. stoletju.  Pojemo še tipično transilvansko sladico, ki jo je mogoče kupiti v vseh bližnjih državah in zanimivo, da se povsod pohvalijo o avtohtonem izvoru.
 

Zapustimo Transilvanijo in sedaj smo prepričani, da to ni le dežela vampirjev, in se preko Timišoare, kjer je napis kraja 4 jezičen, odpravimo proti domu. Da so nam ti lepi kraji bliže kot mislimo, pove podatek, da smo si zjutraj ogledali grad, se v Timišoari ustavili v trgovskem centru, v Budimpešti še v Ikei in pred tretjo uro ponoči zaključimo zadnjih 900 km poti.

---

POD ČRTO

• prevoženih cca. 5.700 km v 21 dneh,
• cestno omrežje urejeno, razen severa Romunije, Moldova in Transnistrija,
• na avtocestah vinjetni sistem,
• na meji Moldove in Transnistrije več papirologije,
• veliko privatnih nastanitev,
• kampi ne preveč pogosti a ker je veliko poceni sob to ni težava,
• Constanca in okolica za vikend – vse polno!
• hrana zelo okusna in prijazna za evropske denarnice,
• nismo imeli težav s sporazumevanjem: italijanščina (RO), srb-hr (BO), ruščina povsod
• trgovine večinoma odprte in primerno založene,
• pripravite se na veliko število valut,
• kljub zloglasnim imenom držav smo se počutili varne .